Zaključne besede za taka daljša kolesarjenja bi praviloma moral zapisati takoj po koncu potovanja; se mi pa vsako zimo, ko pišem te zaključke. zdi, da je bolje pisati kasneje. Bolje je počakati, da se vse skupaj malce odmakne in se potem spomniš samo še najboljših dogodivščin, slabe pozabiš že prej, kasneje pa popolnoma izginejo.
Pred pol leta sem v uvodu na kratko zapisal kam me bo peljala pot, dodal sem nekaj v stilu 'mogoče ...', sem pa že takrat vedel, da se bo to vse zgodilo. Od prvotnih skoraj tisoč osemsto kilometrov je tokrat ostalo 'le' tisoč šesto kilometrov, nekaj na račun bližnjic, nekaj pa na račun vetra in vročine, ki sta kraljevala predvsem na vzhodnem delu Avstrije. Pravzaprav mi je pihalo v glavo od Innsbruck-a, vse do Passau-a in potem navzdol proti Dunaju in nazaj proti Gradcu. Nekaj nepotrebnih klancev sem premagal z vlakom, glavnega, zadnjega, seveda ne.
Priprave
Koronska situacija je pozimi precej pripomogla k temu, da sem v domači mučilnici opravil kar tisoč kilometrov. Sliši se veliko, ko pa razdeliš na trideset kilometrske odseke, pa postane še več. Pa ni tako hudo, ob vrtenju pedal pogledam kakšen film, koncert ali pa odmeditiram s pogledom v deske, ki se prav nič ne brigajo za moje mučenje.
Organizacija
Iskanje prostih sob je bilo letos še bolj zabavno, saj sem moral spati blizu možnosti testiranja. V Italiji žal niso imeli brezplačnega testiranja ob mojih poteh, zato sem nekako uspel opraviti le eno. Nobene vrste ni bilo, nobene histerije, prideš, nastaviš nos in greš. V Avstriji, na Tirolskem, je bilo brezplačno testiranje za turiste v vsakem večjem kraju, pa tudi preverjali so, če si negativen. Povsod sem bil lepo sprejet, tudi v vrsti med avtomobili, seveda sem se moral naročiti vnaprej. To pomeni, da sem moral izračunati koliko časa bom kolesaril do testnega mesta, da sem potem izbral ustrezno uro in se prijavil. Passau je imel testiranje kar v avtobusu, to je bilo narejeno kot bris sline. Dunaj pa sem izkoristil za dva testa, tako, da je zadostovalo do doma. Vse to je povzročalo malce pritiska, ampak sem se negativno prebil čez vse ovire.
Novost
Tokrat sem se odločil, da si bom v nedeljo vzel prost dan. To se je izkazalo za super idejo, v lokalni pralnici sem opral cunje, kar pomeni, da sem jih lahko manj vzel s seboj, pogledal sem še eno kolesarsko etapo in celo dirko formule. Ogledal sem si mesto Passau, v katerem sem bil že štirikrat, ampak sem ugotovil, da v mestu v resnici sploh še nisem bil. Kolesarjenje v nedeljo je zoprno, ker so trgovine zaprte, gostilne pa v času kosila prepolne.
Stroški
Precej vprašanj vedno dobim na temo stroškov, koliko me to vse skupaj stane. Odvisno je seveda od želja, ampak sobo za enega težko dobiš za manj kot petdeset evrov, krat dvanajst, nanese glavnino stroškov. Ceneje bi se dalo spati v hostlih, ampak smrčanja in neskončnega žuriranja na taki poti ne potrebujem, kasneje bi se pa dalo tako prespati. Malce me motijo v ceno vključeni zajtrki, ker za osem ali deset evrov žemelj in marmelade ne morem pojesti in se potem nažiram po nepotrebnem. Je pa v splošnem kosilo za eno osebo s pivom blizu dvajset evrov. Bencina tokrat ni bilo, kolo že imam, tako, da tisoč evrov nisem presegel, aha še celo vozovnico za vlak sem kupil.
Regeneracija
Nisem potreboval regeneracije, tako kolesarjenje ni hud napor, pravzaprav je prav užitek. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem dnevni zapis nekako zbrisal in pisal še enkrat, to me je razjezilo, ampak sem rešil. Po nekaj dneh sva odšla z ženo na dopust in tam je bilo kolesarjenje v povsem drugačni obliki. Zanimivo, zaključek pa pišem šele po šestih mesecih!!
Zaključne besede za taka daljša kolesarjenja bi praviloma moral zapisati takoj po koncu potovanja; se mi pa vsako zimo, ko pišem te zaključke. zdi, da je bolje pisati kasneje. Bolje je počakati, da s…
A z ženo praviš, pa v čist drugačni obliki? ;)
OdgovoriIzbriši