Spal sem sicer v redu, ampak zaspal pa nisem kar tako. Spodaj pod hišo v kateri sem spal, je bila tudi restavracija. Praviloma je v Avstriji ob desetih zvečer konec, gostje odidejo in nastopi moja priljubljena tišina. No, tokrat pa je bilo tako, da je bila zadaj za restavracijo nekakšna odprta kuhinja, oziroma pomivalnica posode. Bolj zdrgnjenega in opranega in otolčenega jedilnega pribora verjetno nimajo nikjer drugje na svetu. Eno debelo uro je dečva brisala pribor in ga sortirala v ustrezne škatle. Sortirala, pomeni, da ga je metala v škatle in verjetno so imeli pri večerji po sedem kosov pribora, namreč toliko strank kolikor je bilo pribora, niso imeli. Me je že imelo, da bi šel pomagat, ali pa vsaj razložit, da ta njen 'beštek' lahko odloži v škatlo, da ga ni potrebno metati v škatle, saj ni na olimpijskih igrah v disciplini 'met pribora'. Nočna ploha je precej pripomogla k temu, da se je to ustavilo in da sem potem zaspal. Seveda, v bazenu.
Hiša v kateri sem spal je baje iz leta 900, kar pomeni, da je že zelo stara. Na tabli je bila opisana zgodovina hiše in bilo je videti, da je res kar precej preživela. Po opisih naj bi sicer že tisoč let pred našim štetjem tu stala prva stavba, kjer naj bi trgovali s soljo. Potem se je dogajalo, da so prvotno leseno kočo širili in dograjevali v leseno stavbo, s skednjem, potem so počasi v petnajstem stoletju dodali kamnite zidove in širili tudi dejavnosti. Leta 2013 so ob zadnji adaptaciji odprli Baderhaus, na voljo je mislim, da pet sob, različno so opremljene in različno velike. Jaz sem bil v samski sobi, v sobi sem imel veliko kotno banjo, na drugi strani pa za zidom stranišče in lijak, ker je to samska soba, brez vrat. To, da sem se zvečer namakal v kadi, je verjetno precej pripomoglo k temu, da sem imel vlažnost v sobi na zelo visokih odstotkih. Bom upošteval naslednjič. Ne, v spalnici ne potrebuješ banje.
Zajtrk sem imel ob pol osmih, v nekakšni obedovalnici, razstavnem prostoru, oziroma nekdanji črni kuhinji. Po zajtrku sem vzel kolo iz 'šupe' in odrajžal. Samo še kakšne irharce pa karirasto srajco bi moral imeti. Tega nisem imel, sem pa imel rahel strah pred dežjem. Nočna ploha se je sicer polegla, ceste so bile suhe, v zraku pa je vseeno še malce viselo.
Vozil sem se po kolesarski poti ob Muri navzgor. Ja, draga Mura, se opravičujem, ni te v imenu moje poti. Niti nisem pričakoval, da se bom ob Muri vozil toliko časa, bolj sem pričakoval Dravo, ob kateri pa se sploh nisem peljal. Ta del Avstrije mi ni preveč všeč, ni kaj dosti videti, pa ves čas si v nekakšnih dolinah, brez večjih mest. Uradne kolesarske poti sem se praviloma držal, ne pa ves čas, kajti vsakega vaškega mesarja in klanca nisem imel namena prevoziti.
Del poti je šel ob avtocesti, potem pa pod cesto na drugo stran, skozi recimo Niklasdorf, Unterdorf, Oberdorf in podobno. Med pregledom poti na števcu sem v nekem krožišču spregledal, da se izhod iz krožišča razdeli na dva pasova. Desni pas gre na lokalno cesto, levi pa na avtocesto. Šel sem na levega in hitro opazil tablo za vinjeto. Takoj sem dojel, da to ne bo šlo, s kolesom ne bom dosegel omejitev na avtocesti, zato sem kar na uvozu na avtocesto obrnil in nadaljeval po pravi cesti. K sreči ni bilo prometa, ali pa redarjev, žandarjev in ostalih inkasantov.
Bolj zbrano sem nadaljeval proti kraju Sankt Lorenzen skozi Niederdorf. Pokrajina je zelo zgornjesavska, ves čas se dvigujem, vozim se namreč ob reki navzgor. Dolina po kateri sem se vozil se je rešila visečih oblakov in vročina je počasi pričela pritiskati. Ugotovil sem, da nima smisla, da v enem kosu tišim domov, zato sem se odločil, da si ogledam dirkaško stezo v Zeltwegu in se potem zapeljem do Judenburga. Stezo sem našel, ne s kolesom nisem naredil kroga, mi je pa uspelo zapeljati s kolesom na tribuno na levo od vhoda in potem, ker je bilo odprto sem celo stal na tribuni. Razgled je fantastičen, spodaj je celotno dirkališče, dobro se vidi štartno ciljna ravnina in boksi. Danes so se tu vozili motoristi, hrup je bil gromozanski, kako je šele med dirkami, verjetno noro, zato so povsod table, ki priporočajo uporabo slušalk. Prejšnji vikend in še enega pred tem pa je bilo tu noro, obiskovalcev je bilo na tisoče in verjamem, da so bila parkirišča in kampi tod okrog polni do zadnjega kotička.
Torej v tem mojem današnjem prvem 'stintu' je sledil še kronometer v veter do Judenburga, kjer sem zaradi predolgega ogleda dirkališča samo nemo opazoval, kako se je vlak pred menoj odpeljal s perona. K zamudi je pripomogel tudi lokalni kolesar, ki mi nekako ni znal povedati kje je železniška. Naslednji vlak gre čez dve uri, zato je sledila malica.
Vožnja z vlakom do Velikovca je bila udobna, po podatkih na zaslonih smo se na trenutke peljali krepko čez dvesto uro, kar pa se niti ni čutilo. Glede na mojo predvideno pot smo se peljali malce naokrog, torej do Celovca, potem pa sem prestopil na lokalca in se zapeljal do Velikovca. Tu pa se je začel moj drugi 'stint'. Slovenija je na našem gorenjskem koncu obdana z gorami in tako je vedno kadar se vračam s kolesom domov, pred menoj izziv. Pa naj si bo to gorovje okrog Nanosa, Triglava, ali pa tako kot danes, prelaz Jezersko. Celotno pot, torej od takrat, ko sem doma štartal pred dobrimi desetimi dnevi, sem imel v glavi ta klanec. V to smer ga nisem še nikoli odpeljal in nisem vedel kaj me čaka. Ja, na zemljevidu že dobiš podatke o višini in klancih, ampak v naravi je to vedno druagče. Pričakoval sem nekje dvajset, trideset kilometrov vzpona, od tega morebiti dvanajst malce težjega.
Štartal sem torej iz Sinče vasi (Kühnsdorf) pred Velikovcem (Völkermarkt) in vzpona ni bilo čutiti. Povsem normalna cesta, morebiti kakšen procent dva dviga, nič posebnega. Tu je celo kolesarska pot, ki te skozi vasi Doberla vas in Goserla vas mimo jezera in potem skozi Suho, zapelje do Železne Kaple. Prvih devetnajst kilometrov torej nič napornega, nič posebnega. Po kratki malici sem napadel še zadnje kilometre.
Od tu naprej so samo še osamljene hiše in ničesar več. Le zelo prijetne serpentine, ki se kar ne nehajo. Vzpon je nekje med šest, sedem, zelo redko osem ali devet, največ pa okoli štiri odstoten. Zelo lepo speljana cesta, celoten vzpon sem odpeljal v sede, brez težav, le enkrat vmes sem odvečno vodo iz telesa odlil nekam v grmovje. Nobenega kolesarja nisem srečal, ki bi šel gor, le dva, ki sta šla dol. Števec se je vmes izgubil, tako, da nisem povsem vedel kdaj bo konec tega, res ne razumem, zakaj ni bolje označeno kje si, koliko je še do vrha in podobno. Vem, da to ni najbolj priljubljen kolesarski okoliš, ampak teh nekaj tabel pa res ne stane tako veliko. No, je pa bolje, da ni ničesar, kot pa tista neumnost, ki od Trente do Kranjske Gore odšteva oziroma prišteva serpentine, komu koristi ta informacija? Običajno je vrh zanimiv, ne pa najnižja točka sosednje doline. Dragi cestarji poglejte si recimo cesto na Monte Bodone v okolici Gardskega jezera. Na tablah je označeno kje si, koliko imaš še do vrha, kakšen naklon lahko pričakuješ in podobno. Najprej ponudba, potem pridejo ljudje, če delaš obratno, ni nič. Ja, za kolesarsko infrastrukturo morajo biti tudi župani navdušeni, verjamem pa, da niso, kolesarjenje je vseeno delo, pa precej je potrebno premisliti in narediti nekaj za druge. Ni samo izsuševanje močvirij in prihvatizacija. No, klanca je počasi zmanjkalo, števec se je našel, moje družbeno kritične misli pa povsem izpuhtele, ko sem mimo avstrijskega policaja z dvignjenimi rokami in vzklikom prečkal mejo in se ustavil na naši, slovenski strani.
Pa sem doma, '...od kod lepote tvoje...', ja Slovenija res, od kod? Na meji v senci, sem se zadebatiral s kolesarko, ki je počivala v senci na naši strani meje, pogovor v slovenskem jeziku je bil nekaj najboljšega kar lahko doživiš po enajstih dneh. Nič več 'buon giorno, guten morgen' in podobno, ampak 'dober dan'. Top šit!
Sedaj je bil pred menoj le še spust. Ja, letelo je. Zaradi nahrbtnika in vreče sem bil malce težji, zato sem kar brzel po cesti navzdol. Šofer pred menoj ni mogel razumeti, da ga želim prehiteti in se je kar basal pred mano s tisto nesrečno koreto, ko je dojel, da me res ovira, se je malce umaknil, da sem ga lahko prehitel. Jara gospoda in njihove železne kočije. Odpeljal sem se do jezera, gneča, natakar me ni pozdravil, čeprav jaz njega sem, tako, da sem se samo slikal in odpravil domov. Gostoljubnost pri nas včasih ni na prvem mestu, pozdraviti nekoga, ki ima na sebi majico 'I feel Slovenia' je res težko. Ne razumem zakaj ne zaposlijo še enega in bi bila oba dobre volje, obiskovalci bi bili bolj zadovoljni in še več bi jih bilo. Tako imaš pa vedno nekakšen cmok v grlu. Samo za primerjavo. Včeraj, ko sem se s trajektom peljal čez jezero, nas je pred in po plovbi sprejela in se od nas poslovila mična gospodična v uniformi. Na trajektu, takem malem, ki je peljal kolesa in nekaj ljudi čez jezero. Ne kapitan, ne tisti, ki prodaja karte, ne, posebej za ta namen zaposlena gospodična. Celotna izkušnja je tako precej boljša, ne pa, da imam občutek, da sem jaz zaradi natakarja tam in ne obratno. Še enkrat se je potrdila, moja teza. Večji kot je prt na rokah natakarja, bolj arogantno je njegovo vedenje, slabša je postrežba in odnos. Žal, dragi moji gostinci....
Ob takem razmišljanju sem zapustil Jezersko in se spustil po že znani poti domov. Skozi najdaljšo slovensko vas - Kokro - sem se zapeljal skoraj v transu in v Preddvoru zavil na Bašelj, potem pa samo še skozi Kokrico, čez Kranjsko polje, domov.
Danes sem naredil dve etapi, skupaj je naneslo 141 kilometrov in 1440 višincev, slabih osemdeset kilometrov pa sem preskočil z vlakom. Mogoče jih bom kdaj nadoknadil.
Tuš in domača večerja sta zaključila enajsti dan. Ahhh...
Relive 'Bruck an der Mur - Judenburg'
Relive 'Völkermarkt - Polica'