Zadnja etapa - Bad Gastein - Slovenija (kopana 12)

Danes je bila na vrsti zadnja etapa v sklopu dvanajstih etap Kopane - kolesarjenja od Københavna do Ljubljane. Končno? Ne vem, večerna in jutranja procedura sta že tako rutinski, da ta najtežji del dneva hitro mine. Tudi danes je hitro minil, sploh ker je bilo ponoči precej hladneje, spala sva na tisoč metrih nadmorske višine, v smučarskem kraju Bad Gastein. Ker je bilo to zadnje jutro, sem spakiral zelo na hitro. Vse skupaj v nahrbtnik, nič organiziranja, samo, da je za zadrgo.

Po zajtrku sva se odpeljala najprej nekaj kilometrov naprej do železniške postaje in se potem z avtovlakom dvignila na tisoč dvesto metrov v kraj Mallnitz, ki leži v osrčju Visokih Tur.

Gore so tu tiste prave Alpske, skoraj v bližini je tudi Veliki Klek. Lepo število kolesarjev je izstopilo na vrhu in se odpravilo s kolesi še višje, midva pa sva štartala navzdol. Po nekaj ovinkih sva prišla do vhoda v sotesko, pot je bila travnata in povsem ozka, seveda to ni za cestno kolo, zato sva se vrnila na glavno cesto in sledil je spust v dolino.

Krepko preko šestdeset na uro sem drvel po široki, lepo speljani cesti, zdržal bi še kakšno uro. No, na koncu se veselje konča v Zgornji Beli (Obervellach), kjer se klanec zaključi in sledi bolj ravninska vožnja proti kraju Spittal an der Drau (ne vem, če se slovensko res ta kraj imenuje Špital). Peljala sva se ob rečici Mel (Möll), ki se vije proti Spittalu. Na tej poti sva znova srečala Darka, možakar je vozil malce z nama, malce ne, midva sva se držala stranskih cest, on pa glavnih. Pred Spittalom je začelo rositi, pa nehalo pa spet začelo, zato sva se ustavila na kavi v nekem lokalu. Pregledala sva vreme in ugotovila, da se je nad Beljakom razbohotila nevihta in naju čaka krepko deževje. Debelo uro sva sedela in čakala na izboljšanje, nakar se je pokazalo, da je Beljak v redu, prav tako Trbiž, do Beljaka pa še kar nevihta. Brez zadržkov sva se z vlakom zapeljala do Beljaka, nima smisla cel dan čakati na lepo vreme, v nevihto in veter pa naju ni vleklo.

V Beljaku so imeli svoj praznik Kirchtag. Tedensko rajanje, oblečeni so v svoja tradicionalna oblačila, mesto je zaprto, povsod so stojnice, kostumi, ogromno ljudi in dva kolesarja na kolesih v svojih prešvicanih kostumih. Počasi sva se prebijala skozi množico in le našla izhod, ter se po stari cesti odpeljala proti Italiji. 

V Podkloštru (Arnoldstein) sva končno zapeljala na kolesarsko stezo, ki se kasneje priključi tisti Ciclovia Alpe Adria iz Salzburga. Vendar se je po nekaj kilometrih pojavila cestna zapora in sledila je vožnja po poljih, gozdovih vse naokrog nazaj do ceste. Tu se mi je zdelo že malce trapasto, to vztrajanje na kolesarskih stezah, greš pač po cesti in paziš. 

Do meje z Italijo pa je bil pred nama samo še vzpon dolg tri kilometre in pol, potem pa je sledil še skoraj spust v Trbiž, oziroma pred Trbižom sva iz glavne ceste preskočila na Ciclovio. Ta te potem pripelje do križišča, kjer zaviješ desno proti Sloveniji, končno.

Od tu do meje je slabih deset kilometrov vzpona po kolesarski stezi. Malo sva predebatirala, načrte za naprej zavila v meglo in se dokončno odločila, da je tu cilj. Na meji so naju pričakali prijatelji in skupaj smo šli na super kosilo, hvala #ifeelslovenia.

 Slike s poti

Relive 'Jutranja do vlaka'

       

Relive 'Kopana last stage Malnitz - Rateče'