Saint-Laurent-d'Aigouze - Rians

Včeraj sem šel lačen spat, mogoče je pa to dobra ideja, spal sem kot ubit. Tudi zjutraj nisem bil pretirano sestradan ampak vedel sem, da se pekarna odpre že ob šestih in je to kar dosti pripomoglo, da sem lažje počakal.
Če ne jem in če ne pripravljam zajtrka potrebujem za odhod dobre pol ure in to skupaj s pakiranjem tuširanjem in mazanjem z vsemi žavbami kar jih imam. V pekarni sem s prstom pokazal kaj bom in vse kar sem pojedel, je kar padlo vame, sedaj pa lahko štartam.

Imel sem idejo, da bi šel po drugi poti, ker je bil na tej makadam. Mah, zakaj pa imam ta bicikel? Ni bilo tako hladno kot včeraj, iz vasi ven sem šel po drugi poti kot sem prišel, cesta je bila asfaltirana in sem ter tja so bile luže od včerajšnjega dežja. Na pašnikih so se zbujali konji, jutranje sonce pa je ravno dobro začelo greti okolico. Mimo enega ranča sem zavil na makadam, čez petsto metrov pa naletel na rampo. Zaprto. Napis, govori o nekakšni nevarnosti.

Kaj? Ni problema, bom obrnil samo tu ni cest. Samo neskončna mokra polja. Nič grem malo nazaj do asfalta. Pregledal sem zemljevid in ugotovil, da imam samo dve možnosti, tisto, ki sem jo že v štartu gledal, ali eno drugo. Izbral sem drugo. Žal. Idiot. Cesta je bila lepa, ravna, nobenega kraja, vasi karkoli, ter veter v glavo, ves čas. Ko sem tako naredil dobrih petnajst kilometrov, je pisalo Arles 44. Na tisti prvi poti je Arles od štarta oddaljen 44 kilometrov, torej, če potegnem iz tega šmorna tangento pa še kaj, sem dodal šestnajst kilometrov. Šit!

V neki čudni samo-obtoževalni meditaciji in petju nenavadnih pesmi, sem v veter oddihal vse te kilometre. Najraje bi obrnil.

V Arlesu sem se malo ustavil, temu se reče ocena škode. Res, desetino kilometrov današnje etape bom dodal. Trgovina, voda, malica, tišina. Pivo za klošarja.
Brcal sem naprej in se počasi zbrcal ven iz malodušja. Ja, v redu, včeraj nisi jedu, dons boš pa mal več kilometrov naredu. A maš kej druzga za počet? Ne, nimam.

Provansa je v redu, če so ti všeč neskončne ravnine, polja, sivka, mak, trta, pšenica, konji, ovce in veter. Ter nobene žive duše.
V kraju Saint-Martin-de-Crau sem prišel do poti, ki vozi ob avtocesti. Petnajst kilometrov totalne ravnine in vročine, po dolgem času sem videl Fato. No, fatamorgano.

Kraji so tu posejani tako narazen, da vmeš že pozabiš kam greš. Pelissanne, Lambesc, Rognes in na koncu Peyrolles-en-Peovence so se poooočasi prikazovali in hitro izginili. Nimam kaj dodati, pokrajina je ves čas enaka
Vmes je bil en vzpon iz 0 na 380 metrov, skoraj neopazen razen zadnjih deset kilometrov sem se kar mučil. Spust pa je bil fantastičen. Končno sem obrnil proti jugu in zadnjih petnajst kilometrov šprintal, da bom prehitel dež. Ja, če bi bilo v štartu po planu bi bil že pod tušem.

V hotelu gospodar ni znal nič razen francosko, ampak je razumel vse, malo sva mahala, kolo je zaklenil v garažo, dež bo zvečer, plačam jutri. Vse to se je slišalo kot: no france žsv pulivu la garaž le velo žakava pjon plon ž pu fle pini jumi le card ž sva bl. Žlobudranščina.
Danes pa dobim pico iz krušne peči iz kombija, kaj vse vidiš po svetu.

Seveda bom tekst dopolnil doma, lahko noč. Sava!

Relive 'Saint-Laurent-d'Aigouze - Rians'