Zbudil sem se nekje v Pragi. Sobotno popoldne, že skoraj večer, vzel sem kolo in ... čakaj, kaj? Kakšna Praga? Počasi, gremo od začetka.
Ja, poletje je tu in po lanski vožnji okoli Slovenije, ki se je spomnim še skoraj v celoti, je spet čas za kakšno avanturo. Letos je bila zima na trenažerju kar prijetna, aprila pa sem se kot turist prvič peljal s kolesom v službo. Iz avta ven gledati je res dolgočasno, na kolesu pa je bolj zabavno. Prvič in mogoče drugič, tretjič, desetič pa je jutranjih trideset kilometrov le še prevoz. Se pa zbudim in v službi sem hitro zbran. No, potem pa se začnejo v ozadju nekje plesti nove ideje. Kam? Kdaj? Letošnja ideja je nastala že pred časom. Danska - Slovenija. Dve glavni mesti, dvoje koles in dva kolesarja. København in Ljubljana. Do Berlina naj bi obstajala kolesarska pot, potem pa se zapeljeva do Dresdna in naprej do Prage. Do Linza je le še skok in potem do Salzburga in po Ciclovia Alpe Adria domov. Ja, res preprosto. Samo še prevoz na štart in je urejeno.
Ja, poletje je tu in po lanski vožnji okoli Slovenije, ki se je spomnim še skoraj v celoti, je spet čas za kakšno avanturo. Letos je bila zima na trenažerju kar prijetna, aprila pa sem se kot turist prvič peljal s kolesom v službo. Iz avta ven gledati je res dolgočasno, na kolesu pa je bolj zabavno. Prvič in mogoče drugič, tretjič, desetič pa je jutranjih trideset kilometrov le še prevoz. Se pa zbudim in v službi sem hitro zbran. No, potem pa se začnejo v ozadju nekje plesti nove ideje. Kam? Kdaj? Letošnja ideja je nastala že pred časom. Danska - Slovenija. Dve glavni mesti, dvoje koles in dva kolesarja. København in Ljubljana. Do Berlina naj bi obstajala kolesarska pot, potem pa se zapeljeva do Dresdna in naprej do Prage. Do Linza je le še skok in potem do Salzburga in po Ciclovia Alpe Adria domov. Ja, res preprosto. Samo še prevoz na štart in je urejeno.
Pravzaprav ne. Z letalom ne greva, ker nama podiranje kolesa, kot je bilo zahtevano na Barcani, ne ustreza. Vlak je super alternativa, vendar bi bilo potrebno skoraj dva dneva preživeti na vlakih. Skrajna sila, ki naju je pripeljala do Prage, je bil FlixBus. Vožnja udobna, kolesa zadaj na nosilcu, le v štartu ogromna zamuda. Ura in pol.
Risanje in iskanje poti je bilo super zabavno. Danska je dokaj kolesarska država, tam sem hitro narisal poti. Nemčija in Avstrija pa sta posebni. Cestnega pogleda ni, zato se lahko zanašaš le na satelitsko sliko, forume in na informacije lokalnih turističnih organizacij in kolesarskih društev. Upam, da mi je uspelo in da bo asfalta dovolj. Zanimivosti ob poti bo veliko, kilometrov tudi zato naj se Kopana začne.
No, pa smo spet tam. Zbudil sem se v Pragi, s kolesom v roki in s praznim želodcem.
Kolo zamaščeno, seveda zadaj v izpuhu avtobusa ni voda, ampak neka mast. Potrebno bo čiščenje. Predvidena pavza je izpuhtela, drvela sva na drug avtobus. Ta je bil točen, šofer pa nervozen. Kolesa ni uspel namestiti. Eh, servis na licu mesta je zadevo rešil. V Pragi se nas je kar nekaj nabasalo na avtobus, v Dresdnu pa se je izpraznilo. V Berlinu na petih postajah, pa se je avtobus napolnil do zadnjega kotička. Wifi in elektrika seveda nista delovala, wc pa. Na meji z Nemčijo je bila kontrola potnih listov.
Spanje je bilo podobno wifi-ju, bolj ne kot ja, no, končno pa je šofer v nekakšni anglonemščini povedal, da smo v Rostocku. Trajekt. Končno. Na trajektu pa popolnoma avtomatizirani wc-ji in vrata, no pa še tista zvezdnata kava. Nekaj za hčero.
Zbujen sem že več kot en dan, danes bo še dolg dan.
