Zajtrk je bil žal bolj skromen, nekako sva se le najedla. Štart je bil tako malce kasneje, pa tudi bolje je, če si vsaj malce sit. Prijazna mama naju je pozdravila in potem sva štartala. Štart v klanec dol je najboljši. Našla sva pravo pot in hitro sva bila na glavni cesti med avtomobili.
Pred tem sem neopazno zgrešil in nama prihranil nekaj višincev in dodal nekaj metrov. Nekaj malega časa sva se vozila stran od morja, nato pa so sledile vasice Cervo, Andora, Laigueglia, Alassio in tako naprej. Teh obmorskih krajev je v tem zakotju, ki mu pravijo Ligurijsko morje, nešteto. S kolesa pa to deluje takole. Prideš na vrh klanca, v daljavi vidiš obmorsko mesto, hiše na gosto postavljene čisto do morja, potem pa glavna cesta, palme in plaža. Pesek je tu bolj temen, na čase malce grd, vsak zaliv pa ima plažo z v vrste postavljenimi sončniki. Modrih sto, rumenih sto in belo zelenih sto. Pa snack bar, garderobe in polno ljudi. Potem pa, ko greš mimo gre cesta navzgor, okoli ovinka in spet navzdol in nova vasica, isti princip. Škoda, da jih nisem štel, dvajset jih je bilo, če ne trideset.
Italijanski kraji zelo pogosto nosijo verska imena. Vse je sveto, Maria, Steffano ali pa Spirito. Nekatera mesta pa ponosno izpostavljajo, da ležijo ob Ligurijskem morju, Pietra Ligure, Finale Ligure, Vado Ligure in tako naprej. Poiskala sva tudi grd nakupovalni center, malica je bila kar v redu.
Pot naju je potem mimo industrijskega predmestja pripeljala v Savono. Peljala sva se mimo mogočne Priamarske trdnjave in nato prej skozi mesto. Ker je bila ura še dokaj zgodnja, sva kar hitro prišla skozi pristaniški in stari del mesta. Pot se je po kolesarski cesti nadaljevala, v kraju Arenzano pa šok. Tunel je zaprt, ker se je vdrl strop in v Genovo lahko prideš le po Autostradi. Khm, kaj pa midva? Okrog table za obvoz sva žalostno krožila, nakar nama je domačin povedal, da obstaja pot čez hrib. Ok. Uffff. Smrtno stm klanec, vročina in dvig in dvig in dvig. Potem pa je še asfalta zmanjkalo. Prišla sva do vrha izžeta, nato pa je sledil spust po strmi, ozki in razriti cesti. Razgled je bil pa super.
Potem je znova sledilo ogromno vasic in ob naslednjem spustu sva prišla v Genovo. Noro, kot, da bi se vozil po Celovški s kolesom. Avtobusi, tovornjaki, avtomobili, skuterji, kolesarji in pešci. Vsi v kaosu, vendar vse organizirano in izredno potrpežljivo. Od vseh voznikov nama je danes potrobil samo eden. Vsi točno vedo, da se pred prehodom počaka, da lahko kolesar po desni prehiti avto in se le-ta zato umakne. Tu si res povsem enakovreden udeleženec v prometu. Divje, deluje nevarno, gre pa izredno hitro. Genovo sva tako v galopu preskočila. Kraja pa ni in ni bilo konec.
Končno sva prišla v Nervi in šele potem se Genova konča.
Danes sva uspela oživiti tudi tradicijo sodelavca, ki je pred mnogo leti kolesaril do Dubrovnika. Omenil je, da so napolitanke super malica, no, ugotovila sva, da hitro izpuhtijo. Prehitro si znova spet lačen.
Potem sva se v nekem klancu peljala skozi kraj Sori. Ja, Aleš res sori, ampak moj števec res malce nagaja. Ko sva zapuščala Genovo sva vedela, da naju čakajo novi klanci. Po stopetdestih kilometrih je bilo to že kar malce bizarno. Klanec je bil kar dolg in spotoma sva šla skozi vas Camogli. Kamo li? Pojma nimam.
No, kmalu zatem je le sledil spust in noge so si lahko malce oddahnile. Ne, ni bilo še konec. V kraju Rapallo se je še enkrat postavilo pokonci, hotel je seveda na vrhu hriba, v kraju Zoagli, no malce spodaj.
Ob večerji sva bila bolj redkobesedna, malce naju je danes utrudilo, pa še lakota je opravila svoje. Super dan, en teden sva že na kolesu, jutri pa na ' Vršič'.