Tretji dan na poti. Danes me je čakala super gorska etapa. Zdaj, ko sem povečerjal in sem že zaključil, se mi sploh ne zdi strupena. Čez dan, v hribih, je bilo pa ekstra zabavno. Bo že noč ven potegnila to zabavo.
Zjutraj sem vstal bolj zgodaj. Klance moram napasti v ranem jutru. V resnici to pomeni, da sem vstal samo pol urej prej in odšel malce po šesti. Že zjutraj je bilo toplo. Buzet je v nekakšni lokalni kotlini, razen starega dela mesta seveda. To pomeni, da sem štartal gor. Takoj me je razveselil Sveti Ivan. Prva prestava in 'guraj'! To se je vleklo kar precej kilometrov, vse do kraja Selca, kjer je malce popustilo, v daljavi pa se prvič prikaže Učka. Te kraje poznam, ena etapa nekoč me je že vozila tukaj. Že takrat sem prešteval klance gor in dol, tokrat sem že vedel, da so. Skozi Roč in čez Ročko polje se cesta še kar naprej vztrajno dviguje. Točka preloma je Lupoglav, kjer se najprej spustiš pod hitro cesto, nato pa se cesta prične vzpenjati. Nikogar nisem srečal, le cestarje, ki so čistili hitro cesto. Kar z vodo in močnim pritiskom. Na začetku vzpona, pri cestninski postaji, sem naredil kratko pavzo.
Zdaj pa zares. Hud klanec in povsem ravna cesta. Takoj v cik cak in gremo. K sreči je bilo bolj oblačno, vročine ni bilo. Levo, desno, levo, desno. Malo serpentin in spet. Nazadnje sem tu malo pešačil, tokrat ne. Niti milimetra. Levo, desno, mimo oznak TOC, Pantani, pa še mimo nekakšnih nazornih slik, levo, desno, manj kot dest odstotkov vzpona ni. Kar nankrat tablica, ki pravi, da sta minila dva kilometra. Super. Gonim naprej in se spomnim na spomladanski Goni Pony. Isti občutki. V takem tempu sem nadaljeval in kar naenkrat sem bil pri fontani. Ne. Fatamorgana? Res. A to je to, še utrujen nisem zares. Sveža voda, pa samo še dva kilometra. Konec. Za vzpon sem potreboval oseminpetdeset minut, rekord je osemnajst, predlanskem sem potreboval skoraj eno uro več. Gostilna je bila zaprta, kazalo je na dež zato sem se kar spustil.
Noro, navzdol nisem dirkal, prejšnjič sem bil hitrejši, je vseeno drugače s polno bojno opremo. Je pa ta spust res fantastičen, cesta je lepo speljana in se lahko kar hitro spustiš. V Matuljih tokrat nisem zavil proti Reki, ampak proti kraju Viškovo. Tu se vzpon nadaljuje, sicer ne desetke, ampak pet do osem odstotno pa je. Ves čas, gor in gor.
Pričakoval sem Grobnik, ampak ta je bil še svetlobno leto daleč. Saršoni, Trnovica, Doljne Jelenje, vse to je visoko in višje. Potem pa sem se spustil na Grobniško polje. Povsem svoj svet, prostrana ravan, ki se skriva za reškimi hribi. Ja, če je prostrano in ravno, potem piha in res je pihalo. Veter me ponavadi malce zjezi in na koncu polja sem komaj čakal na vzpon mimo Velikega Kamenjaka.
Sledil je eno uro dolg vzpon na Gornje Jelenje, vleklo pa se je prav do nadmorske višine 880 metrov. Potem je sledil spust in spet vzpon na 888 metrov. No vsaj razgled na Lokvarsko jezero je bil navzdol. Jezero je umetno, globoko največ štirideset metrov in če je verjeti ribiškim podatkom, so v tem jezeru ujeli največjo ribiško postrv, ki je tehtala kar štirindvajset kilogramov.
Do Delnic ni šlo navzdol, spust je bil prav sramežljiv. Peljal sem se mimo odcepa, kjer sva s kolegom iz prve objave zavila levo proti Krku. Danes ne. V Delnicah sem naredil kratko pavzo in iz najvišjega kraja na Hrvaškem nadaljeval proti cilju. Še vedno gor in dol, Ravna gora z ravnino nima nič skupnega. Še penzion je na klancu.
Ob obilni večerji premlevam tole etapo. Dobra, gorata, zanimiva, višincev preko 2400, povprečna hitrost 17.7. Se mi sploh ne zdi slabo z vso to robo. Na poti sem imel tudi zanimiv pogovor z motoristom in njegovo ženo. Bila sta kako leto ali dve starejša od mene in ugotovili smo, da smo ljudje čisto v redu in da se lahko dobro razumemo in da imamo enake poglede na sosedske odnose. Vse ostalo je samo dobesedno politično sranje, kjer se na obeh straneh borijo za politične točke. Čisto nepomembno je ali gre meja skozi ta ali oni kraj, skupaj bi morali sodelovati in poskrbeti, da bi na obeh straneh ljudje dobro živeli. Vesel sem, da sem tako spoznal dva Zagrebčana in da smo res dobro poklepetali. Srečno obema na motorističnih poteh!
Še mal... 🍺
OdgovoriIzbriši