Kaj? Ja, med tem, ko se vozim ob reki Inn, razmišljam o tirolski kapljici. Pa ne o vinski. O tisti pravi vodeni. Tam gori nekje v tistih gorskih podzemnih votlinah iz kapnika visi in se odloča. Ali naj kapne na levo ali desno. Majhna odločitev, majhna razlika, ampak cilj pa neverjetno različen. Nisem geolog, hidrolog ali kakšen drug log, mogoče mi je samo vročina odprla neke druge povezave v možganih. Skratka, če kapne v levo potem ima veliko možnosti, da pride v reko Ill. Ta se kasneje prelije v Ren, potem pa že vemo, da po nekaj dneh na Nizozemskem kapne v Severno morje. Če pa kapne v desno, potem pa lahko po drugi strani gore priteče v Inn, ki se nato v mestu Passau zlije v Donavo in potem čez nekaj dni kapne v Črno morje. Ogromna razlika. Torej, kapljica kam?
No, jaz sem vedel kam. Z vlakom na Sankt Anton am Arlberg. Je šlo fino z vlakom. Na 1300 metrov. Karte za vlak, za kolo nisem uspel kupiti, ker je bilo vse zasedeno. Ah, pa dejmo vseeno! Pridem na vlak, prazen. Obesim kolo in se vsedem. Do cilja me nobeden niti povohal ni. Čudno. No, na vrhu pa sveži gorski zrak. Samo do prvega ovinka, potem pa so počasi odprli peč.
Prav je, da napišem zakaj sem se peljal z vlakom. Od prenočišča do vrha oziroma do Sankt Antona je petinšestdeset kilometrov in blizu tisoč petsto višincev. Če bi to bila zadnja etapa bi še zdržal, tako pa se nisem imel namena uničevati nekaj dni pred koncem na tej vročini. Prvotno sem imel načrtovano tako, da se vseeno zapeljem do Bludenza, vendar je bila povezava z vlakom časovno tako kot sem izbral najprimernejša. Nekaj kilometrskih dolgov je tukaj ostalo skritih, vse me bo počakalo.
Sant Anton am Arlberg je avstrijsko smučišče na Tirolskem. Iz postaje zapelješ direktno pred gondolo, ki pelje naprej v gore. Pozimi se tu verjetno kar tare ljudi, tokrat pa je bilo zapuščeno.
Vozil sem po glavni cesti, spust je bil fantastičen. Mislim, da celo trideset kilometrov dolg. Lepi ovinki, brez prometa, na obeh straneh gore, zraven ceste pa Inn. Tako kot se je Ren prejšnje dni ožal dokler se ni spremenil v morje, tako se je danes Inn širil. Ob reki malce manj vroče, na asfaltu pekel. Drugače pa je to bila čudovita vožnja v naravi, motoristi, ki so me prehiteli so za to potrebovali precej ovinkov in veliko strpnosti.
Prvo pavzo sem hitro dočakal. Celotna pot danes je bila ravna ali navzdol. Razen, ko sem se vozil stran od ceste po uradni kolesarski poti. Tam se pa najdejo tudi štirinajstke. Kratke, a opazne.
Nekajkrat se je zgodilo, da sta bili v križišču dve tabli, ena leva, ena desna, zaviješ pač pa občutku potem je pa odvisno od lokalnih šerifov. Lahko, da greš samo mimo lokalnega gasilskega društva, ne vem zakaj je to zanimivo, ali pa mimo največje kmetije v vasi. Počasi sem jih imel zadosti, hop nazaj na cesto, ta pa v klanec. Na peščeni poti sem srečal raftarje, močno smo se pozdravili.
Vroče. Petintrideset. Kako paše, ko sem ter tja zapiha tisti vroči fen. Samo ustaviti se ne smeš. Potem te zalije. Voda je izhlapevala, zato sem se kljub kratki razdalji večkrat ustavil.
Pred ciljem sem imel še pet kilometrov vožnje po pesku, v senci ob reki. Prijetno 'hladno' je bilo. Peljal sem se pa tudi mimo Area 47, niso vesoljci, je pa to adrenalinski park.
Končno sem prispel do cilja, do Inzinga. Ta vas ima bazen. Top. Tole pišem pod marelo na bazenu. Ne vem, če so stavki lepo tekli, mularija se dere okrog mene. Občutek imam, da še niso videli telefona.
Še to je zanimivo. Recimo, da razumem Nemce, skoraj sem razumel Nizozemce, niti ne Švicarjev, ampak teh Avstrijcev tukaj pa ne. Kakšno hecno narečje. No, 'ein groses bir' prime. Povsod!