Ja, res je. Po lanskoletnem navdušenju nad kolesarjenjem ob Donavi, sva letos s Tino podvig ponovila. Prvotni plan, nekje sredi februarja, je bil sprva malce drugačen. No precej drugačen, pravzaprav bi šla v drugo državo, pa še vedno na Donavo. Ideja je bila, da greva letos od izvira Donave pa do mesta Passau. Torej iz Donaueschingen-a do Passau-a. Dobrih šeststo kilometrov bi zahtevalo šest dni, plus vožnja. Psihične priprave so trajale kar nekaj mesecev in tako se je približal avgust. Zapletlo se je že pri prevozu. Donaueschingen je kar daleč in z vlakom od cilja do tja je seveda prav tako veliko kilometrov kot nazaj in prestopiti moraš vsaj dvakrat. V Nemčiji imajo več vrst vlakov, kot pa v Sloveniji lokomotiv zato, se je potrebno kar precej poglobiti v vozne rede in podobno. Skratka izkazalo se je, da bi za pot potrebovala osem ur, plus pet, da prideva z avtom do Passau-a. Ko sem našel primerno povezavo sem želel rezervirati in sistem je rekel, da ne bo šlo. Zasedeno. Ne me hecat! Torej odideva en dan kasneje. No ja, prav. Naslednji zaplet je povzročilo vreme. Dež. Vse dni. Odpade?!? Naj se grem vozit za en teden okoli Kranja? Seveda je v Sloveniji ogromno možnosti, ampak ta je res posebna.
No po vseh zapletih in napovedih tudi iz kavne usedline (in iz pasulja, kot je pisalo na Dunaju), sva se odločila, da lahko ponoviva lanskoletni podvig. Pravzaprav ima reka dva bregova in če spretno peljeva bova lahko šla celo po drugi poti. Preveril sem še vreme, odlično, sončno ves čas. Rezerviral sem še vlak, ki vozi kolesarje od Dunaja do Passau-a, brez prestopov, imenuje se Erlebnisbahn, kar bi nekako prevedli v vlak doživetij. V ponedeljek zjutraj, ob štirih, je odhod!
No, to je tako, enostavno povedano.
Dan pred odhodom
Po gorenjsko: sposodi si prikolico. Nabaši vanjo vse kar gre, potem daj vse ven in lepo zloži nazaj. Če ostane kaj prostora, lahko še kaj dodaš. Obvezna oprema so seveda vse variante zračnic, pumpa in orodje. Pa podaljšek za elektriko in vse variante polnilcev. Potem pa šotor, spalke (pri tej vročini nepotrebne), blazine, povštri, brisače, pa kolesarske obleke in tako naprej in tako nazaj. No, letos sva vzela že nekaj oblačil manj kot lani (čeprav sva vzela še kopalke), naslednje leto pa še kaj manj. Pravzaprav bi kakšne nogavice zamenjal recimo za kratke hlače.
Obvezna, obvezna in še enkrat obvezna oprema je pa hrana, mogoče ne toliko HL, kot pa štrudl. Domač. Od tašče. Pardon, Tinine mame. Ej, Barbara še enkrat hvala. Štrudl, no, jabolčni zavitek, je bil najboljši, tudi, ko sem bil sit. To je bila res koristna teža v prikolici. Ko je bilo vse naloženo, pa sva izvedla manjšo inovacijo. Polno prikolico sva naložila v avto. Potem je bilo potrebno samo še namestiti kolesa in štartna procedura se je močno skrajšala.
Do polnoči sem nato še iskal znamenitosti, ki jih morava videti na Dunaju. Pripravil sem še ustrezno pot in jo naložil v uro in telefon. Potem pa odšel spat. Pojma nimam, če sem kaj spal, v mislih sem bil že na biciklu.
Prvi dan
Ob treh sva se zbudila, Tina je pripravila nočni zajtrk, jaz pa nič in sva odšla. Pot že dobro poznam, saj ni kaj zgrešiti. Karavanke, Beljak, mimo Osojščice pa spet tuneli, potem pa 'Slano mesto', pa desno in po treh urah in pol sva bila že pri Mondsee-ju. Prvi obrok štrudla je padel na plodna tla in tako sva lahko nadaljevala pot proti Wels-u in nato levo proti Nemčiji.
Prehitel sem kar nekaj avtomobilov s slovenskimi tablicami, ne vem kaj so počeli, verjetno so spali. Vožnja se nadaljuje mimo koruznih polj in nato preko meje blizu mesta Suben pridemo v Nemčijo. Najprej seveda sledi vožnja čez reko Inn, ki se v Passau-u združi z Donavo. Po tej reki teče geografska meja med državama, ki pa se malce pred mestom Passau umakne v Avstrijo in nato kmalu vrne na sredo Donave. To pomeni, da je Passau povsem nemško mesto.
Sedaj že dobro obvladam in že v prvo zgrešim pravi odcep za parkirišče v mestu. Slediva Tinini intuiciji in prideva malce bližje in znova zgrešiva. No, po drugem obratu pa vse postane domače in sledi samo še izlet do parkirišča. Nikjer nikogar. Super. Preizkusiva še delovanje inovacije. Kolesa vzamem s strehe, prikolico zloživa ven iz avta, natakneva kolesa in že sva pripravljena na štart. Izredno hitro, inovacija deluje.
Pot do mesta je že povsem znana, natančno veva kje je prvi WC. Tokrat zaprto. No, bova našla naslednjega. To pot je bil ponedeljek in zaradi tega je mislim, da potekalo v mestu obsežno nalaganje in prelaganje sadja, zelenjave, pijač in drugih paketov na ladje. Ko to vidiš, dobiš pravi občutek, kako velike so te ladje na Donavi. Res so pravi hoteli na vodi. Za nas zagrizene kolesarje pa je to seveda prevelika potuha in midva tako nadaljujeva s kolesom. V mestu bi lahko preživela kak dan ali dva. Mesto je res lepo in skriva marsikaj zanimivega. Midva pa greva po znani poti čez most, na drugo stran.
Letos junija so imeli obsežne poplave. To se je kazalo na hišah, kjer se je še dva meseca za tem videlo do kam je segala voda. Nekatere hiše so še vedno zračili in sušili, večino pa so že obnovili. Tudi ceste, predvsem pa kolesarske poti so bile brezhibne. Edini znak, ki pa je ostajal, pa je bila mivka. Kamor koli sem pogledal, kolikor daleč od Donave sem želel, vse je bilo prekrito z mivko. Iz mivke raste koruza, zelje, sladkorna pesa, trta, marelice, jabolka, skratka vse. Neverjetno.
Prva pavza je nastopila v mestu Jochenstein, zraven elektrarne. Tu imajo pitno vodo, dobro kavo in muzej žuželk. Rogača sem samo slikal. Srečala sva tudi slovensko družino s štirimi otroci. Kar bo pa bo, so rekli.
Super.
Nadaljevala sva pot, vročina pa je počasi narasla na 34 stopinj Celzija. No, vsaj mraz ne bo.
Kmalu sva prečkala mejo in prišla v Avstrijo. Meja ni nič posebnega, spustiš se po klančku in je. Pot se nadaljuje proti 'šlingam' in sedaj že tradicionalno prečkava Donavo na čolnu in v kraju Schloegen narediva pavzo.
Po južni strani, lepo po senci nadaljujeva pot do mesa Aschach, kjer je sledilo novo okrepčilo. Ja, seveda pred tem sva pa na splavu oz. pontonskem pomolu pomalicala štrudl. Zakon.
Tokrat sva prečkala most in nadaljevala po severni strani Donave, pot se je vila proti mestu Linz. Skozi vrsto vasic se je pot malce umaknila od Donave, nato pa znova vrnila. Ob poti sva opazila v gozdu ogromno koles. Firbec je naredil svoje in seveda sem šel pogledat kaj se dogaja. Skozi gozd in manjšo jaso in grmovje sem prišel do mivkaste plaže ob reki in ogroooomno kopalcev. Neverjetno. Mestna plaža, bi rekel. Sanjsko.
Neopazno a hitro se je na nasprotni strani reke že pojavila znana veduta - mesto Linz. Na najini strani pa kopalci, ki so si v tej vročini našli zabavo na nasipu ob vodi. Skozi parke in športni center sva prišla do prvega kampa ob jezereu Pleschingersee.
Sledil je test novega šotora, res je, vržeš in spustiš in že stoji. Šotor ja :). Vročina tudi pozno popoldan ni popustila in tokrat sva se odločila, da greva vsaj noge namočit v jezero. Voda je imela kar 28 stopinj in naju je kar potegnila vase. Plavanje je bilo zelo prijetno, malce samo bega to, da ne vidiš dna. Nikjer. Jezero je menda čisto, problem je samo mivka in blato. Ni kaj, bilo je odlično. Pod tuš, pa spat.
Drugi dan
Zjutraj sva kar kmalu vstala in ob osmih sva že bila pripravljena na odhod. Zjutraj se vedno malce previdno vsedem na kolo. Ne vem, ali me kaj boli ali me ne. No tokrat me ni, tudi Tino ne in že sva peljala iz Linza proti Melku. Klasična pot po severni strani naju je peljala skozi vas Šenčur (St. Georgen), no, mogoče bi se pa tudi drugače reklo. Malce malice in že sva bila pred Mauthausen-om. Prvotni plan je bil, da si greva letos pogledat spominsko obeležje, vendar pa me je klanec odvrnil od tega. Prikolice tja gor res ne želim vleči. Tako sva nadaljevala pot skozi mesto in nestrpno nadaljevala proti info točki, kjer teče pitna voda. Vročina je bila vedno hujša, še bolj pa je bilo napeto, ko sva na nasipu naletela na obvoz. Kot kaže so poplave vseeno naredile nekaj škode in potrebna je bila sprememba poti. Vendar brez skrbi. Obvoz je bil natančno označen. Peljala sva se skozi Narnijo, če bi temu lahko rekli kraju z imenom Naarn im Machlande.
Vrnila sva se nazaj na nasip in prispela do info točke. Voda, voda, voda. Uff je bila dobra. No pa še kava in štrudl. Tu sva ugotovila, da je edina priložnost, ko lahko spiješ kakšno kokakolo, takrat, ko si dehidriran in prekurjen in brez moči. Drugače tega skoraj ne pijem.
Letos sva pot nadaljevala po južni strani Donavi, torej sva šla v kraju Wallsee čez most in nato po lepi kolesarski poti malce stran od Donave naprej. Tudi tu je bilo opaziti mivko, čeprav sva bila kar daleč stran. V daljavi se je že prikazal grad v Greinu. Tu sva zamenjala strani in znova nadaljevala na severni strani. Obratno kot lani.
Grein je prav tako lepo urejeno mesto, čeprav so tudi tu imeli kar hude poplave. V kampu ni bilo opaziti posledic, na junijskih filmih pa je bilo jasno videti, da je bil pod vodo. Videla sva sončno uro, ki poleg ure kaže tudi mesece in dneve. Zanimivo.
Nadaljevala sva proti Persenbeug-u, vendar žal po napačni strani. Nobene sence, pa še pot se oddalji od Donave tako, da je postalo peklensko vroče. Kar nekaj kilometrov naju je žgalo, ko sva končno prišla do bolj senčnate poti ob vodi. Pisalo je Romantikstrasse. Hehe, romantika pa taka, 35 stopinj, pa na kolesu.
V senci, na klopci sva malce počila, pojedla in ko sva hotela nadaljevati potovanje, se je ventilček na kolesu od prikolice odločil, da bo zanj dovolj. Nekako se je pretrgal in kolo je bilo prazno. Super, boks, boks, boks, bi rekli pri formuli. Brez problemov, kot sem že napisal v neki drugi objavi. Snameš kolo, sprazniš do konca, vzameš ven zračnico, vstaviš novo, natlačiš noter zrak, kolo nato kot obseden z obeh strani tolčeš ob tla, do konca napihneš zračnico, kolo natakneš nazaj in gas. Borih dvajset minut.
No, Tino je med tem časom pobralo in komaj sva pribrcala do Persenbeuga. Našla sva trgovino in svežo vodo. Poti nisva nadaljevala po severni strani, ker sva vedela, da je nasproti super gostilna, kjer imajo zrezke. Dunajske. Hehe, čez na drugo stran in skozi Ybbs, sva prišla do Sarlinga, kjer imajo najboljše zrezke. Pač. Ja, dunajca sem jedel, spet. Pravzaprav, druge ponudbe nimajo. Samo še tamalga dunajca.
Prijetno okrepčana sva skozi rojstno vas Hermana Kokoschke prišla do kampa v Melku.
Hja, lani je bilo tu polno turistov in trave, letos pa skoraj nikogar in mivka. In milijon muh in še malce več komarjev. Na steni hiše je označeno do kam je prišla voda letos, pa glede na ostale oznake sploh ni tako hudo. No, do vrha vrat jim je pa zalilo vse. Groza.
Plop, šotor stoji, tuš, spat.
Tretji dan
Tudi tretji dan sva bila zjutraj ob osmih nared za odhod. Vojaški red! Zopet je sledil test sedenja na kolesu. Brez problemov.
Plan obiska samostana in čokoladnice (mast mi je žal, mi je žal, žal) v Melku je padel v vodo. Dostop do mesta je bil v delu, celotno cesto in vse so obširno popravljali in je bilo zaprto oziroma zelo težko prevozno, zato se s prikolico nisem basal tam skozi. Bom šel pa naslednjič.
Pot sva nadaljevala čez most proti kraju Spitz. Odločil sem se, da greva tu nazaj na južno stran, ker se skozi Dürnstein ne mislim več voziti. Zakaj? Zato, ker imajo neko strašno željo po tlakovanju cest (tako kot v centru Kranja :( ) in je izredno neprijetno za kolesarje. V Spitz-u sva našla trgovino in kavarno tako, da sva lepo počakala na trajekt. Ja, tu sva šla čez Donavo, s trajektom, ki je prepeljal tudi en avtomobil. No, trajekt ni bil od Jadrolinije, pač pa nek splav. Zakaj so na splavu imeli posebno kajuto, v kateri sta bila dva velika monitorja, od katerih je eden prikazoval sliko kamere, ki je snemala naprej, drugi pa nazaj, ne vem. Na vratih je pisalo, da gre za umetniško instalacijo. Ta umetnik je bil malce inštaliran ja, v glavo :).
No, na drugi strani pa sva nadaljevala pot proti kraju Mautern. Pot naju je vodila skozi nepregledne vinograde in nasade marelic. Pa tudi jablane so bile vmes.
Vroče pa do konca!
V Krems nisva šla, je bil na napačni strani. Obema pa se je že prikazovala odlična gostilna blizu kraja Traismauer, kjer sva naročila odlično kosilo. Lisičke, mmmmm, pa vse sorte mesa in pivo! Po kosilu sva kar pred gostilno, v senci oreha, na tleh zaspala za pol urce. Fantazija.
Neke vešče so ščebetale zraven naju, kot, da ne bi bilo blizu štirideset stopinj. Italijanska brbotarija. Io to io uno, vero to vero tisto, pšššt! Ni kaj, vsak po svoje.
Odpeljala sva proti Zwettendorf-u, kjer stoji nesrečna nikoli prižgana jedrska elektrarna. Po kratki pavzi pa na hitro proti Tulln-u.
Plop, šotor stoji, tuš topel, pivo tudi, hamburger za Tino odličen. V bližnji Aubad se nisva šla kopat, pogledat pa sva šla in je kar zanimivo. Jezero, igrišča, zabava za otroke.
Četrti dan
Ahhh, tokrat brez panike in jutranjega hitenja. Tudi tokrat sva bila pred osmo že nared. Pot pred nama pa je bila prvotno krajša, čeprav na koncu ni bila. Trideset kilometrov do Dunaja, tam en krog in potem nazaj. Nekje okrog sedemdeset kilometrov.
Prečkala sva Donavo in se proti Dunaju odpeljala po nama zaenkrat neznani severni strani. Občutek semi imel, da gre tu Donava povsem naravnost, nobenega niti najmanjšega ovinka ni bilo čutiti. Kraji so se hitro vrstili, meni pa je kar letelo samo od sebe. Ta dan sem bil namreč brez prikolice. Kolo se je kar samo vozilo. Pot je do Dunaja ves čas speljana po prav posebnem kamnitem nabrežju in kar hitro skozi prve 'becirke' (okrožja) prideš na Dunaj. Tam sva ujela verjetno neko versko srečanje ali pa dogodek, gospe so bile močno zakrite. V tej vročini? Kakor jim pač paše.
Na Dunaju sva si nekako želela ogledati pet ali šest glavnih znamenitosti, na telefonu sem si pripravil GPS pot, ki naj naju bi vodila od ene do druge. Vendar pa je moj telefon žal preslab za take podvige in je polovico baterije porabil samo zato, da je ugotovil kje sva. Pa še potem je kar hitro ugasnil. Tako sva si uspela ogledati le glavno mestno hišo, katedralo oz. cerkev Svetega Štefana in Prater. Cerkev je vsaj na zunaj zelo zanimiva. Okoli nje se je trlo ljudi in nekateri so celo čakali na taxi kočije. Pred cerkvijo namreč stoji kolona fijakarjev, ki te potem celo zapeljejo po Dunaju. Smrad pa je temu primeren zelo starinski in prvinski, konjski. Na Donavi so imeli celo plavajoč bazen. Super ideja.
Prater pa je bil razred zase. Še v Jugi smo se pri nemščini učili o tem, da imajo na Dunaju Riesenrad. Torej v dobesednem prevodu veliko kolo oziroma vrtiljak. Pozabil pa sem, da je to sredi zabaviščnega parka. Gardaland v malem. Velik vrtiljak, mali vrtiljak, vlak smrti, vlak za otroke, neka Big Mamba, hiše strahov, pa šare na kubik in kvadrat. Vročina pa spet 35 stopinj in raste. Še dobro, da je telefon crknil, ker je bilo nevzdržno in sva se odpeljala nazaj proti Tullnu. Vročina se je stopnjevala in na poti do kampa dosegla maksimalnih enainštirideset (s številko 41) stopinj Celzija. Tini je na kolesu kazalo celo preko 47 stopinj. Noro.
Po vrnitvi v kamp, sem šel pod tuš trikrat po mojem, sledila je spet odlična večerja v gostilnici v kampu, pivo pa ni bilo preveč dobro. Ogledala sva si še kamp, kjer je bilo kar precej parcel ne samo pavšalistov, ampak prav privat parcel in hišk, z bazenom.
V še vedno hudi vročini sva se odpravila spat.
Peti dan
Zadnji dan pa je šlo zares. Vstajanje zgodaj zjutraj in pospravljanje je šlo ekspresno hitro. Malce čez sedem sva bila že pred trgovino, ki stoji en kilometer stran od kampa. Vlaka pač ne smeš zamuditi. Čakala sva na Erlebnisbahn, to je neka posebna ponudba avstrijskih železnic, ki obljublja vlak poln doživetij. No izkazalo se je, da gre za dokaj običajen starejši vlak s kupeji in velikimi okni. Aja, tak kot so pri nas. Potem, ko sem snel kolesa s prikolice sem celo uspel spraviti prikolico na vlak. Vrata so bila namreč preozka. Sprevodnik je bil zelo ustrežljiv in k sreči nama je uspelo. Sledila je štiriurna vožnja do Passau-a brez presedanj, kar je tudi zelo prijetno.
Po prihodu v Passasu je sledilo le še zaključno kolesarjenje do avta, plačilo parkirnine in pot domov. Neverjetno tudi tokrat se je ulilo, ko sva že sedela v avtu in se peljala domov. Sreča.
Slike s poti
Pod črto
Tokratno kolesarjenje je bilo prav tako fantastično kot lansko, čeprav je bila pot zelo podobna. Ugotovila sva, da bi bilo kolesarjenje po Nemčiji mogoče celo preveč naporno in da bi si bilo potrebno vzeti kakšen dan več. Tina je tudi ugotovila, da je kar malce premrzlo, če ni vsaj 26 ali celo 28 stopinj Celzija v zraku. No, ja.....
Če seštejemo vse dni skupaj sva na kolesu preživela 21 ur in štiri minute in prevozila 382 kilometrov.
Zelo pogosto vprašanje, ki ga dobim je koliko to vse skupaj stane. Težko rečem, mislim pa, da sva letos porabila nekje okrog 500 evrov. V to štejem vožnjo tja in nazaj, vinjeto, tunele, precej kav (za dva recimo šest evrov), štiri kosila, pa precej malic, veliko litrov vode, kampiranje, parkirnina za en teden, vlak za celo pot nazaj, splavarjenje čez vodo, pa še kaj bi se našlo. Mogoče niti ni drago. Seveda sem pred tem kupil še šotor, si sposodil prikolico, aja pa letos kupil še novo kolo, pa še otroka morata nekje biti v tem času. Ahhhh.....
Je vredno? Seveda je, odklop in odličen dopust.
Gre kdo kdaj zraven?