Zjutraj je bil štart dober, zopet sva uživala ob sončnem vzhodu, ceste izredno prijetne, tudi temperatura je bila zelo primerna za kolesarjenje. Po dvajsetih kilometrih sva prišla v mesto Arles. Spet izredno staro mesto, ki je preživelo tudi že Rimljane. V bližnji preteklosti je v tem mestu živel in ustvarjal tudi Vincent van Gogh, vsako leto je tudi posebna slikarska razstava. Mesto je bilo tudi središče rečnega prometa po reki Rhoni, žal pa ohranjene rimske arene nisva obiskala. Peljala sva se le skozi Trg Republike, kjer pa je bil zelo zanimiv vodnjak z glavami iz katerih je tekla voda. Meni so bile glave izredno podobne Alešu.
Kakšno uro sva povsem v transu vozila in uživala, dohitela in srečala sva kar lepo število kolesarjev, potem pa je pričelo rositi. Malce sva še vztrajala, kmalu pa je začelo deževati. Ne maram dežja. Ne, res ne. Iskal sem primerno mesto za umik pred dežjem. Vedrila sva na avtobusni postaji, mogoče pol ure in se odločala o tem kdaj nadaljevati. Potem ti pa pride mimo ena mlada Francka, na kolesu, v kikli, po dežju. Greva? Greva. Pred in po tem postanku sva se vozila po drevoredu, pa ne logaškem, po takem pravem. Dolga ravna cesta, obdana z visokimi drevesi, res super. V kraju Saint-Martin-de-Crau sva se peljala skozi tržnico, ki je bila improvizirano postavljena kar na sredi glavne ceste.
Tu sva znova prišla na popolnoma ravne 'neskončno' dolge ceste. Ena je vodila vzdolž avtoceste, na znaku sem videl, da je do Nice še več kot dvesto kilometrov. Na najini cesti ni bilo žive duše, le dva kolesarja, ki sta potovala proti Sloveniji. Vroče res ni bilo, ker so po dežju oblaki še vedno vztrajali na nebu. Cesta pa po prvem ovinku ni popustila in je bila še vedno ravna in dolga. Peljala sva se skozi kraj Istres, ne vem, če ima kaj skupnega z našo Istro, je pa to področje bolj razgibano, prevozila sva nekaj gričkov in se peljala tudi mimo idiličnih jezerc. Vozila sva se v osrčju borovega gozda, izredno lepo je dišalo in oba sva ugotovila, da sva deležna posebne naravne aromaterapije. Tisti, ki tudi redno kolesarijo se verjetno res dobro počutijo.
Na pol premočena od dežja, na pol pa od švica, sva prismrdela v obmorski kraj Martigues. Zopet sva se vozila preko mostov, ki vodijo preko morja, povsod pa je bilo polno večjih in manjših ladij, čolnov in trajektov. Iskala sva trgovino, pa je ni bilo ob poti, daleč naprej izven mesta pa sva jo le našla. Pred tem sva se spet dolgo časa vozila ob avtocesti. Ob trgovini pa pavza in malica.
Vse skupaj je bila priprava na Marseille. Najprej sva šla v kar konkreten vzpon na Le Rove. Mesto sva napadla po klancu navzdol, kjer se potem cesta spremeni v območje umirjenega prometa. Za nekaj sto metrov.
Marseille je vsaj meni neprivlačno mesto. Tovorne ladje, tovornjaki, obupen promet, sami semaforji, vsi vozijo povsod, potem je ogromno, kaj naj rečem, postopačev, preveč drugačnih ljudi in seveda policajev. Verjetno je kakšen drug del mesta lepši. Iz mesta naju je peljala kolesarska steza, ki se je po cesti nadaljevala v klanec, serpentine nad mestom, tristo metrov nad morjem. Razgled nazaj na mesto je bil fenomenalen. Tu me je pobralo, sedem kilometrski nor spust in pa kasneje malica, sta pomagala. Sledil je še en vzpon in enako nor spust v La Ciotat. Cilj.
Hotel, ki je bil rezerviran na najino ime ni imel sobe z dvema posteljama, zato so naju dali v sosednji hotel, ki je imel tako sobo. Postelji sta postavljeni čisto skupaj tako, da razlike pravzaprav ni. Soba sicer nima klime, ima pa mešalnik zraka. Bolj ga meša, bolj je vroče. Četri dan je premagan, gremo dalje, mogoče je žandar Crouchot doma😃?
Toliko, grem spat.
Povezava do slik.