Prvi dan je vedno najbolj zanimiv. Danes se mi zdi, da sem doživel kar vse: dež, veter, neprehodne reke in pesek ter klance gor in klance dol. No, tako na kratko.
Ne, ne bo šlo tako na izi, etapa je bila kar dolga in težka zato je prav, da tudi kar na dolgo to vse skupaj razložim.
Zelo hitro je prišel ta junij in ta ponedeljek in sedma ura zjutraj, ko sem se odločil, da kljub dežju štartam. Če bi bila to samo enodnevna etapa, bi jo verjetno preklical, ker pa je to prva v naslednjih štirinajstih dneh, je pa pač nisem, mogoče je to trma ali pa neka strašanska odločenost. Skratka, nase sem navlekel vse mogoče zaščite, ki jih imam: za na glavo kondom, za čevlje prav tako, pelerina za dež, nahrbtnik sem oblekel prav tako v pelerino, kolesa pa prav dosti ne moti ali je mokro ali ne.
Od doma vse do Begunj je šlo kar v redu, zanimivo kako je klanec precej težji, če imaš na kolesu deset kil robe več in če obenem še dežuje. Skoraj mi je zmanjkalo prestav.
No tam pod Stolom je začelo rahlo rositi, potem malce močneje padati, no potem pa je kar deževalo; nadstreška na kolesu nimam, zato mi ni preostalo nič drugega kot goniti naprej. Jeseničeni so me malce čudno gledali, kaj je to en osel, ki v tem vremenu kolesari tod okoli ampak, če bi oni vedeli kako me je na kolesarski poti mimo Hrušice še bolj pralo, bi še bolj čudno gledali. Pa prav tam so tisti 18% klanci, tam je najbolj padalo ter naprej skozi Mojstrano, vse do Kranjske gore je prav prijetno deževalo. V Kranjski gori se je k sreči pridružil še mraz tako, da sem moral hitreje pritisniti da nisem zmrznil. Skozi Rateče je bil spust proti Trbižu odpeljan v popolni samoti, no na tistem krožišču-križišču pa je bilo polno ljudi. Zavil sem desno in nadaljeval proti Avstriji.
Skoraj neverjetno, vendar, ko sem prečkal mejo je posijalo sonce. Strašno navdušen sem ob prvi priliki počakal, končno prvič malce počil in obnovil zaloge vode. Od tam naprej je kar letelo in šele zdaj vidim, da je bil klanec in to celo dol.
V naslednjem klancu gor v Bistrici na Zilji se mi je nekaj zgodilo. Gor v klanec, v desni ovinek sem nekaj brkljal po kolesu in nenadoma zapel desni robnik, posledično sem se prav lepo mehko vlegel na visoko travo ob cesti, ki je bil posejana z marjeticami. To bi se lahko slabše končalo, a sem k sreči le klasično zelen.
Prišel sem do reke Zilje ob kateri je praktično ves čas speljana kolesarska pot, večinoma je peščena, prav na koncu pa je tudi asfaltirana. Peščena pot v tem dežju predstavlja svoj izziv, vozil sem se po blatu, globokem pesku, nič kolikokrat zgrešil in se enkrat celo znašel pred neprehodno reko oziroma pritokom Zilje.
Seveda, ko je suho pritoka ni in lahko prečkaš, tokrat pa je teklo konkretno in s kolesom si tudi pod razno ne bi upal zapeljati čez. To pomeni, da sem moral obrniti in ob pritoku poiskati kakšen most. Sem ga našel, ampak dodal kar nekaj kilometrov in višincev. Kmalu sem se vrnil nazaj do Zilje in to celo na asfaltni del kolesarske steze in začel razmišljati kakšen klanec me čaka na koncu današnjega dne. Deževalo ni, razen, ko je, ljudje pa se tukaj nič ne obremenjujejo, asfaltirajo ceste, delajo izkope in ograje in tako naprej. Mimo je šel Šmohor - Hermagor in odcep za Mokrine - Nassfeld, jaz pa sem nadaljeval v smeri Preseškega jezera oziroma še naprej proti Lienzu. Čakal sem na kraj Koče - Muta (Kötschach - Mauthen), tam namreč zavijem desno in nadaljujem v klanec. Končno je bil kraj pred mano, pisalo je, da je do Oberdrauburga samo še trinajst kilometrov. Torej do cilja samo še šest kilometrov gor in sedem dol.
Po tej cesti sem že vozil v drugo smer tako, da sem vedel kaj me čaka. V resnici je bilo pet kilometrov in pol, pet do šest, pa tudi osem procentov klanca do vrha. Pa še super fino je vmes rosilo tako, da ni bilo vroče. Prelaz je na višini skoraj tisoč metrov, kar se pozna tudi na mrazu, še posebej ob sedem kilometrskem spustu na drugi strani v Oberdrauburg. Serpentine so tu smrtonosne, pametno je na števcu ves čas gledati kako cesta zavija, takih ostrih ovinkov nisem navajen. Je pa fino ker sem direktno iz tega klanca in iz tega spusta priletel točno na cilj v Gasthof Post. Spanje sem tu rezerviral že marca letos, sedaj pa grem pogledati, če imajo še kaj za pod zob.
Aja še to: nekje vmes, ko sem zgrešil, sem se peljal mimo gruče krav in potem zavil na nasip in potem po nasipu nazaj in na koncu nasipa je bilo zaprto in sem se enostavno spustil po travi navzdol. Makadamkanje mi je kar všeč, samo ta umazanija?!?
Pojedel sem, opral cunje, ugotovil, da je bilo kilometrov več od planiranih, višincev pa manj. Dobra novica, ta etapa je bila druga najtežja.
Lahko noč!
Relive 'Naklo - Oberdrauburg'
Drž se!
OdgovoriIzbrišiB.