Dve nočitvi na isti lokaciji. To je pa že skoraj smučanje ne pa kolesarjenje. Zvečer me je malce prestrašil dež. Začelo je kar močno liti, potem pa se je umirilo in samo rosilo. S slabo voljo in oblačenjem bom počakal do jutra, ko bom videl kaj bo. Aja še to: včeraj sem se testiral v avtobusu, test iz sline. Pozitivno negativen.
Jutro je bilo bolj prijazno, prijetno hladno, je pa na nebu kar krepko viselo. Šef hotela, starejši možakar z največjim X6 kar sem jih kdaj videl je rekel, da ne bo deževalo, ali pa bo. Hja, res. Torej, če bo deževalo grem pod nadstrešek, če pa ne bo, pa ne grem pod nadstrešek. Nič, malce več opreme sem navlekel nase, zakaj pa jo vozim s seboj, slabe volje pa nisem aktiviral, oblačno vreme pomeni, da bo jutranja vožnja prijetno hladna in ne bo vročine.
Tu sem doma, četrtič grem po tej poti. Tokrat prvič s specialko in brez prikolice polne robe. Da ne bo vedno isto, sem začel na desni strani. Torej iz Passau-a najprej v Innstadt, to je samo čez most in naprej. Tukaj se sivkasti Inn dokončno zlije v rjavkasto Donavo, svoje doda še reka Ilz in naprej teče lepa modra Donava. Najprej grem po cesti, nato pa zavijem na kolesarsko in groza! Pesek! Kako? Ajaaaa, še vedno sem v Nemčiji. Zanimivo, pesek je bil kratek, nato obvoz do nemško-avstrijske meje in pot nazaj do Donave. V Avstriji tako kot sem že včeraj predvideval - asfalt. 'dankšen!'.
Bo-ne-bo dež ni bil, bilo je pa malce hladneje. Videti je bilo kot, da se oblak vozi nad mano. Hvala. Tudi desna stran Donave je super, nobenega prometa, lepa narava, tukaj ni kmetij, torej le travniki, gozdovi, tako kot je nastalo, ko se je voda umaknila. Vrhunsko.
V neki vasici, sem se peljal skozi mini kamp in na koncu kampa so nekaj delali na cesti. Povozil sem en rob in takoj vedel kaj bo. Psssssfft. Nekaj časa ni bilo videti, da je kaj narobe, ampak, iz vasi ven, v manjši klanec, sem bil že kot lokomotiva. Železna kolesa. Oooookej, malce pavze, malica in menjava zračnice. Potem pa naprej.
Pripeljal sem se do elektrarne Jochenstein. Običajno smo na drugi strani jedli babičin štrudelj. Tokrat ga nisem imel s seboj, saj bi po enem tednu verjetno sprhnel. Sem pa opazil, da se da prečkati Donavo tukaj, do sedaj tega tukaj nisem videl. Kmalu sem pridrvel v Schlögen, tukaj se začnejo 'šlinge'. No, mogoče bolj prav rečeno, rečne okljuke, ali pa rečni zavoji. Prijetno, v senci, nekaj sem jih v transu odvozil, potem pa je pisalo, da je pot zaprta. Ah, za en bicikel že bo, kot vedno ignoriram taka opozorila. Slab kilometer naprej so me ustavili trije možakarji. Malo smo se pohecali, seveda, znak je imel svoj pomen. Pot prenavljajo in trenutno je ni. Torej: 'fere an di andere zajte faren, šwimen oder an di štrase gehen'. Super, 'štrase' je zame. Zahvalim se za navodila in obrnem in zavijem v klanec. Možakarji so rekli, da je nekih pet kilometrov obvoza, nisem pa razumel, da je tu klanec. Torej, pet kilometrov klanca, šest procentov ga je bilo skoraj ves čas, ni čudno, da me noge bolijo. Prvič na tej poti so me bolele noge. Kakšen obvoz, bi bilo bolje 'fere faren', čeprav, sem pa tako spoznal še del pokrajine ob Donavi, malce višje, kjer se sploh ne pozna, da si blizu reke. Običajno avstrijsko podeželje, na koncu je sledil super spust v Aschach.
Aschach mi je domač kraj, tu smo spali, ponavadi je tu malica. Tokrat sem malical in slikal kar na kolesu. Nisem se hotel ustaviti, po takem vzponu se ne smeš, če ne noge oželeznijo. Tu se raj nadaljuje. Najprej dobrih deset kilometrov po nasipu do prve elektrarne in prehod na drugo stran. Potem pa še enkrat deset in že si v Linzu. Če bi izbiral kje v Avstriji bi živel, bi izbral Linz. Vsakič je nekaj novega, ali stavbe, ali pa kot tokrat, most čez Donavo. Noro.
Pleschinger See, največji misterij teh krajev mi je sedaj še bolj misteriozen. Kampek je bil zaprt, nikjer nikogar, ves prostor okoli jezera pa prosto dostopen in nikjer nikogar. Našel sem wc in vodo, ahh.
Potem je v vročini sledila vožnja po levi strani, najprej do kraja Au, kjer smo nekoč spali v sodih, pa naprej do mesta kjer smo se včasih napajali. No, sedaj se ne več, ker voda nenadoma ni več pitna, tako, da sem zdržal do Mauthausna. Mimo bazena se pripelješ, sedaj sem se četrtič. Enkrat bom zavil v ta bazen.
Sledila je še vožnja po nasipu in potem malce stran od Donave. No, edini pesek, ki sem ga Avstriji pričakoval so asfaltirali. Tako, da, učite se Nemci in ostali. V Grein sem se pripeljal mimo gradbišča, tudi tu delajo nov most in to celo s tunelom.
158 kilometrov in 800 višincev je skušal nadomestiti burger. Recimo. Jutri pa proti predmestju Dunaja.
Pismo sej pol stvari ni več za vidt. Še dobro da smo se tam potikali prej. Ampak zgleda bo treba še enkrat (na bazen ane ;)).
OdgovoriIzbriši