Mělník je bil zjutraj bolj umirjen, včeraj po dežju so vozniki res divjali, danes je bilo bolj slovensko, kot, da bi se naspali. Stari most čez Labo je še vedno zaprt, zato sva naredila obvoz čez večjega - glavnega. Laba je plovna reka in pod mostom je bilo pristanišče. Taka mala urejena luka, polna pisanih ladijskih kontejnerjev. Malce ven iz mesta naju je želel ustaviti nek možakar ob cesti. Kaj je želel ne vem, šla sva naprej, ni bil videti Čeh. Prvi prehod preko Vltave je vodil kar po plinovodu. Hecno, a pametno izkoriščen most. Potem sem pričakoval prijetno vožnjo v senci pod plinovodom. Res je bilo tako le, da je bil podlaga mešanica ostrih kamnov in asfalta. Obup. No, na koncu sva prišla na asfalt. Ja, danes pa sva zamenjala reko. Mělník je sotočje Vltave in Labe. Ko sem risal pot od tu naprej sem nevede sledil Labi, nakar sem ugotovil, da se ne premikam proti Pragi, ampak proti Kolinu in Pardubicam, kar je krepko vzhodno in severno od Prage. Boljša varianta je seveda kolesarjenje ob Vltavi.
Pokrajina je postajala vedno bolj gričevnata, ob cesti pa vedno več jablan. Kraji imajo tu zelo zanimiva imena: Vrbno, Zatvor, Netreba, Odolena Voda, včasih se ti zdi, da si skoraj nekje doma. V kraju Klecany sva se približala Smetanovi muzi in doživljala presenečenje za presenečenjem. Nova, izredno lepa kolesarska pot se kar vleče in vleče ob reki, ogromno kolesarjev, vseh starosti in stilov, polno deklet na rolerjih, suparji v vodi. Pred Prago je Troja. Tam imajo raj za kajakaše, umetne brzice so res zanimive in res veliko ljudi je čakalo na svoj spust. Ob vodi so igrišča za odbojko, košarko, tenis, plezalne stene, celo kampi so tam. Lično urejeno in zelo obiskano.
Neopazno preko mosta in dveh diagonalnih cest sva prišla v Prago. Tam je veliko mostov, midva sva prečkala Čehuvega pod Metronomom. Turistov ogromno, potem imajo pa še tramvaj. Hecno, kolesarska je speljana po isti poti. Vozila sva se po njej, najprej malce v strahu kaj bo, ko pride tramvaj. Potem pa je to čudo le prišlo. Pelje se počasi, ves čas zvoni tako, da se mirno lahko tam pelješ. Sledilo je obvezno slikanje na enem izmed mostov. Gneča je bila nepopisna in kar želela sva si čimprej zapustiti center in zato hitro nadaljevala.
Praga je ogromna in tudi na tej strani je bila ob reki super kolesarska steza, pa spet kampi, ljudje so ležali pod drevesi, nekateri celo tako kot Adam in Eva. Dolgo časa sva se tako vozila ven, v kraju Zbraslav pa sva šla na drugo stran reke in potem do Štehovic vozila ob Vltavi po glavni cesti. Ogromno kilometrov, najhujša vročina do sedaj, na koncu pa sledi ovinek v desno, stran od Vltave, v klance. Cesta je bila velikokrat povsem nova, drugače pa v zelo dobrem stanju. Po tej gričevnati pokrajini sva se vozila gor in dol, malo je bilo že utrujajoče. Po taki pokrajini se kilometri ne nabirajo več tako hitro in vožnja se močno zavleče. Zanimivo mi je bilo, da ima vsaka malo večja vas, pred ali za vasjo obvezno manjše jezerce, mlakužo oziroma nekakšen bajer. Voda je povsod delovala zelo neužitno, kopal se ne bi, še nog ne bi namočil, nekakšna čudna zelena barva je kar odbijala pogled. Dvomim, da je to za okras.
Peljala sva se skozi Buš in Čim, pa Mokrsko. Resnično zanimiva imena krajev. Po odbitem gozdnem spustu v Cholin, je sledila ravna cesta skozi nasad ovac v kraju Křepenice. Ja, res je tako zgledalo. Na obeh straneh ceste je bil ogromen pašnik. Ovce pa kot, da bi bile tam posajene. Potem pa so sledili kraji Chlum, Knovicky, Sedlčany, Nechvalice in končno sva se spustila v Milevsko. Lepo majhno mestece. Iskala sva nastanitev, nekaj so imeli pomešano z naslovi.
Malce izmučena sva padla v gostilno in posteljo, klanci so naredili svoje. Ta etapa je imela največ višincev, bila je pa tudi najbolj kartografsko ravna.
Relive 'Melnik - Praga - Milevsko osmi dan'