Danes ne bom nič pisal, bom jutri, se mi ne da. Prav bom pa danes napisal za včeraj. Kaj je sedaj to? Se mi je čisto zmešalo, je bilo preveč kilometrov, je bila vročina prehuda, kaj se dogaja? Ah nič, danes je nedelja in pišem za včeraj.
Spal sem odlično in tudi zajtrkoval sem odlično. Dobil sem celo 'špigelejer'. Tudi možakar, ki je šel s kolesom okoli sveta me je prišel pozdravit in oba sva se poslovila z besedami 'gute fart'. Hecno, en Švicar in en Slovenec in oba v dresu iste švicarske firme.
Spal sem na vrhu brežine, nasproti Wasserburga, zato sem imel zjutraj priložnost videti mesto kako se prebuja v jutranjem soncu. Hiše so postavljene v krogu kot nekakšen branik oziroma obzidje, vse skupaj pa stoji v enem ovinku, ki ga naredi reka Inn. Podobno je našemu Novemu mestu le manjše in bolj stisnjeno. Spustil sem se v mesto in se zapeljal po ulicah, nato pa zavil na kolesarsko stezo. Tokrat je bila to napaka. Sprva je bil le pesek, kasneje pa že kolovoz in nato povsem gozdna pot, po blatu in iglicah. Take poti bi si želeli moji prijatelji s traktorji, ne pa jaz. Naletel sem tudi na pravo bmx progo, s skakalnicami, ne nisem šel skočit. Drugače pa je bilo v gozdu prijetno hladno. Za take poti in nemške kolesarske steze imam že v mislih nekaj na temo 'gravel'.
Pri manjši kmetiji sem prišel na plano in nadaljeval po bavarskih gričkih. Ja, tole je spodnja Bavarska, München ni daleč, Passau pa je, pa ravno tja grem. Same njive, koruza, travniki, gozdovi, celo nekaj kravc in sem ter tja kakšna kmetija. Nobenega hrupa, norije, prometa, sanje za poljskega miška, ki jih le-ta razlaga mestnemu bratrancu. Iz meditacije sem se zbudil znova na pesku ob reki Inn. Še ni dovolj. Še dobrih šestinsedemdeset kilometrov je pisalo na tabli.
Čakal sem na Braunau am Inn. Tukaj je namreč nemško-avstrijska meja in v Avstriji je verjetno bolje, peska verjetno ne bo. Na kolesarski stezi sta pred mejo počivala dva policaja. 'Entšuldigen kan ih durh faren' sem vprašal. Nič. Še enkrat, nič. No, potem se je pa eden le zbudil in rekel 'jaja naturlih'. Pokazal sem, da sta na kolesarski stezi, verjetno ni razumel. Nadzor meje, ja.
V Avstriji, takoj čez most in levo, še enkrat levo in spet pesek. Bah. Tokrat še malo slabši, bolj kolovozno in manj sence. Eh, glavo dol in gas. Vseeno se po tem kar da peljati. Zdržal sem do kraja Obernberg am Inn, potem pa malical. Spomnil sem se, da sva se tu z ženo že peljala, pravzaprav kolesarila, vendar z bolj pravima kolesoma. Ime mesta sem pozabil, izgled pa mi je ostal v spominu in to je ravno ta kraj kjer sem malical. Do cilja torej ni več daleč.
Res, še nekaj kilometrov ob reki in pred menoj se je pojavil kraj Schärding, kjer so se končno pojavile table za Passau. Še zadnja elektrarna na reki Inn, prečkam mejo kar s pomočjo prehoda čez elektrarno in že sem v centru današnjega cilja, kraja Passau.
162 kilometrov in 840 višincev je za ravninsko etapo kar veliko. Sedaj pa jest.
Naslednji dan
Danes je nedelja, prost dan. Perem opremo, oblačila in kolo, ter si ogledujem mesto. Čeprav sem stanoval v kraju Passau, sem cunje opral v kraju Innstadt. Samo, čez most greš in si že v drugem kraju. Razgled na Passau iz mesta Innstadt je prav tako lep. Passau je mesto z obširno zgodovino, imenujejo ga mesto treh rek, prebral sem, da imajo v mestu v katedrali Svetega Štefana največje orgle na svetu. Najbolj pa padejo v oči pisane fasade starih stavb. Prav prijetno za oči. Pogledal sem si še eno kolesarsko etapo letošnjega Tour-a in dirko Formule 1, ki je bila v Avstriji. Mimo tistega dirkališča se bom kmalu peljal s kolesom. Prost dan je res dobra ideja, jutri pa 'donaušlinge'!!! Eno idejo še imam za nekoč, ko bo čas. Celotno 'avstrijsko Donavo' bi rad odpeljal v enem dnevu. Vem, da se da, ampak se moram na to pripraviti, letos pa grem potipat kakšen je teren, če je kaj novega, sploh pa kako je od Dunaja naprej.