Živo srebro se je dobro skrilo v tej kotlini in, če ga ne bi našli, mogoče tega zapisa sploh ne bi bilo. Po zajtrku sva se le odpravila. Hostel stoji nad Idrijo in tako je v štartu najprej na vrsto prišel spust do mesta, torej nagradno ogrevanje pred dvigom nazaj ven. Septembra je v tej kotlini že kar vlažno in hladno tako, da se je temperatura zraka spustila do osem stopinj. Ampak, morebitno prezeblost je pomagal odpraviti klanec. Prvih trinajst kilometrov je bil danes klanec, včeraj pa spust. Lepa cesta, lepe serpentine, prijetna budnica.
Godovič mi predstavlja stičišče treh poti, ena pride iz Idrije, ena s Primorske čez hribe in ena iz zadnje čase pogosto omenjene Osrednjeslovenske regije. V glavnem krožišču v vasi se lahko odločiš na kateri konec Slovenije se boš odpeljal. Midva sva se v še vedno jutranjem hladu odločila, po planu seveda, da zavijeva desno proti Črnemu Vrhu. Na klance naju je pot že pripravila tako, da sedaj sledi naslednji.
Kraji imajo tu zanimiva imena, recimo, ko si nekje pred klancem in gre mimo vas Predgriže si predstavljaš navpično steno. Ob Domu za starejše sva naredila kratko pavzo na črpalki, potem pa skozi vas Črni Vrh končno prišla do zadnjega dela klanca. Pravzaprav je ob debati vse skupaj hitro minilo, pa tudi sonce je končno prišlo nad te kraje in se je počasi pričelo ogrevati.
Zelo malo prometa je bilo tu gori, cesta prijetna in ko sva zapustila kraj Strmec, ki je opravičil svoje ime, sva zapustila Idrijsko in prešla v Ajdovsko občino. S tem pa tudi na Primorsko. Pred spustom sem se oblekel, toliko, da me ne bo prepihalo, en in edini tovornjak je šel še mimo, potem pa je sledil spust. Noro, na izpostavljenih ovinkih je sem ter tja zapihal topel veter, razgled na Ajdovščino in pogled naprej proti Gorici pa je bil zelo vzpodbuden. Col je poletel mimo, kakšne mitnine pa ni bilo potrebno plačati, niti meje ni bilo. No ja, malce heca, včasih pa je bilo glede na ime kraja (Col, Zoll) verjetno drugače.
Hitrost je na trenutke narasla skoraj na sedemdeset kilometrov na uro, če ne bi bilo nasprotnega vetra, bi šlo še hitreje. Pavza v Ajdovščini je bila kratka, ker nama je močan veter kolesa kar zmetal po tleh. Skozi glavni del kraja tudi nisva šla, pa čeprav je tam Lavričev trg, hehe. Na avtocesti so ravno sedaj potekala obnovitvena dela, tako, sva po Vipavski dolini po vzporednih cestah uživala skupaj z neštetimi avtomobili in tovornjaki. Mimo je šel še en kraj z zanimivim imenom Cesta, ne desni strani pa se je pogled od Nanosa vlekel po Trnovskem gozdu. Tam čez verjetno pelje kakšna cesta, ideja za kakšno naslednjo etapo.
Nova Gorica, kraj s katerim se je zgodovina grdo poigrala, se je kmalu prikazal, čudno, ampak promet je kar poniknil, na prvem krožišču sva hitro zavila desno in potem nekako našla vstop do kolesarske poti v Solkanu. No, tu se pa začne pravljica. Že Simon je rekel, da je krasna ta bistra hči planin, ampak, če je ne doživiš od blizu, težko podoživiš njegove besede. Res škoda, da so tu tekla bridka jekla, bolje bi bilo, da bi tekla namazana kolesa tako, kot danes. Lokalci tukaj res uživajo ob tej najlepši kolesarski poti v Sloveniji.
Od Solkana pa do Kanala ob Soči uživaš ob prekrasni Soči, srečaš nekaj kolesarjev in nekaj sprehajalcev. Pot je lepo speljana, nekaj klančkov je res na poti, ampak vse se da lepo prevoziti. Hidroelektrarne so skoraj neopazne, pred eno stoji ogromen vijak, podoben tistemu, ki sem ga videl na Dravi. Seveda pa v Sloveniji ne gre brez nemarnih oblastnikov, ki pod pretvezo napredka polnijo lastne žepe z bogatstvom, lokalnim prebivalcem in širši okolici pa polnijo življenja s hrupom, smradom, strupi in uničujejo njihova življenja. Ja, Anhovo, katastrofa in sramota za celotno inšpekcijo, gospodarsko in ostalo nenadzorno funkcijo, ki jo žal pri nas izredno slabo izvajamo. Pa naj bo to ta svinjarija pred mojim pragom na Polici v Naklem, ali pa trboveljska katastrofa, pa tisto kar vidiš v Celju in sedaj to tu v Anhovem. Pa sem verjetno veliko tega še izpustil, ampak, resnično, čas bi bil, da se odgovorne konkretno oglobi in preseli v ta okolja, pa še kakšno Simonovo zaušnico bi jim serviral.
Doblar se je še skril nekje ob poti, ne vem ali je tu dojemanje časa drugačno ampak, zdi se mi, da je nekaj kilometrov kar poniknilo in da se je nenadoma prikazal Tolmin. Pred Tolminom pa ena zabavna prometna tabla prikazuje drugo, krajšo pot do Idrije. No, pa naslednjič. Od Tolmina sva zapeljala še do Mosta na Soči, kjer sva iskala železniško postajo, ki pa je seveda malce naprej v kraju, khm, Postaja. Pred vstopom na vlak sva si privoščila še malico.
Na drugi strani tunela, v Bohinjski Bistrici pa čisto drugačna pesem, primorskega navdiha ni bilo več čutiti, občutek je bil bolj domač. Letos sem tu že vozil, ampak po kolesarski poti od Bistrice do jezera se pa še nisem peljal. Bravo Bohinjci, lepa pot, narava je tod okoli fantastična, na poti je celo nekaj klancev in pa nekaj prometnih hecov, ampak drugače pa super. Kolesarjev, sploh starejšega letnika, je bilo tu kar veliko, zanimivo, precej jih je bilo na elektriki. Bravo!
Od jezera pa marš do Jesenic. No, marširali nismo, sva pa vseeno prestavila v višjo prestavo, tu imam vedno občutek, da cesta proti Bledu kar precej visi in da, če ne bi bilo nasprotnega vetra, bi kar samo letelo. Cesta je na tem delu dovolj široka za vse, ampak vseeno se nekateri še vedno peljejo tako blizu kolesa, da te kar premakne. Prometa je bilo bolj malo, se je poznalo, da je v deželi prisoten strah pred neznanim. Ves čas se ni dovoljeno voziti po tej cesti, zaviti moraš v vas Obrne in potem skozi Bohinjsko Belo prideš nazaj do glavne. Zakaj je to tako narejeno ne vem, včasih smo se peljali po glavni cesti, mislim, da tu ni nič bolj nevarno kot prej, občutek sem imel, da bo v vaseh kakšna posebna ponudba mimo katere se moraš obvezno peljati, a je ni bilo. Ne vem, no, varnost je na prvem mestu in tudi kolesarska stezica od križišča za Bohinjsko Belo proti Bledu je enkratna.
V jezeru je bilo nekaj korenjakov, nama se seveda v vodo ni mudila, v mislih sva bila pri zadnjih nekaj klancih danes. Prvi, kratek, ampak konkreten je peljal od Zake do železniške postaje. Ha, na novo asfaltiran, super. Na vrhu pa sem ugotovil, da je bil danes na sporedu triatlon, zato je bilo ob avtomobilih veliko kolesarjev, ki so se preoblačili in pospravljali opremo. Sedaj pa zares, v klanec skozi Spodnje Gorje, čez Radovno in končno dvig na Končno. Zadnji resni klanec, ki prinaša nagrado, spust do Slovenskega Javornika.
Etapo sem na Kočni v mislih že zaključil, kolo se je kar samo peljalo naprej do cilja, do Jesenic. Prvotna skrita ideja je bila, da bi se odpeljal kar do doma, vendar je bila za tak podvig ura že prepozna, v tem času je sonce hitro prenizko, bil sem pa brez luči. Ja polno izgovorov sva imela tako, da sva v bližnji gostilni lepo počakala na vlak.
160 kilometrov in skoraj dvatisoč višincev, je bilo za danes dovolj, etapa se je prijetno zaključila, zaokrožila sva po zahodnem delu Slovenije, imela srečo z vremenom in lastno vztrajnostjo, vožnja od Kranja do doma pa je bila povsem avtomatska in se je sploh ne spomnim.
Tako sej je zaključilo letošnje kolesarjenje 'Od doma', več pa v zaključku v naslednji objavi.
Relive 'Od Idrije do Tolmina'
Relive 'Od Bohinjske Bistrice do Jesenic'