Po spanju na avtobusu se je prav prileglo spati v postelji. Ker sem na poti sam, sem imel kar dve postelji. Ravno prav. Okna moje hiške so bila bolj kot steklena stena, zato sem se počutil skoraj kot v izložbi. Mimoidoči turisti pa niso nič pasli zijala na dolgočasnem dogajanju v sobi. Nizozemci so navajeni na odprtost in preglednost, jaz sem pa vseeno zagrnil zavese in si za glasbeno zabavo prižgal televizijo. Zanimivo, po dvajsetih letih sem spet zaslišal: 'skajrejdijo hunderunseven efem'. Neka druga zgodba iz študentskih časov.
Čudno, ali je možno, da so vsi narodi, ali pa del njih, ki živijo zraven morja, po pravilu bolj leni, ali pa vsaj bolj počasni. Tu gori je noč kratka, dan je že kmalu, zajtrk pa šele ob pol osmih. Če verjameš. Nekakšno golf letovišče še kruha ni narezalo, sem si ga kar sam. Kavo sem dobil, ostalo pa se je počasi, počasi nakapljalo. Jedel sem dobro, priznam, nekakšen temen kruh s kurkumo, rogljičke pa pri nas ne dobiš tako dobre. Sit, ampak zelo pozen, sem le štartal.
Prvi metri so bili še malo nerodni, pihalo je že takoj, nad menoj oblaki tako, da me je najprej kar zeblo. Naj še kaj oblečem ali ne. Ne. Zmrzni!
Nekaj golfistov je že igralo, tereni so videti zelo lepo urejeni.
Počasi sem se pripeljal v Haarlem. Ne ločim predmestja in centra, hiše so v vrstah, tipično rjave točno tako kot sem si jih predstavljal v teh krajih.
Vse so enake, mogoče se vrstijo tri ali štiri vrste. Ozko, nizko, rjavo. Aja, pa zavese so jim večinoma tuje, velika okna pa nudijo pogled v notranjost. Kaj naj rečem, nimajo občutka. Tako iz ceste deluje našarjeno, ne vem, no, kot želijo. Kolesarske steze so vsepovprek in vožnja je zelo tekoča.
Nenadoma opazim morje. Vonja ni bilo, bil pa je veter. Na vodi je bilo ogromno kajtarjev, nas na kolesih pa je premetavalo. Tu bo naslednje leto dirka F1. V tem vetru?
Na desni, morje neskončno vse do Anglije. Tu sem bil nekje v višini Londona. Na levi in pred menoj pa sipine. Po sipinah pa asfaltirana kolesarska stezica. Ni klancev, je pa skoraj Goričko in z vetrom postane težko. Danes je nedelja in kot kaže mora biti nekakšno tekmovanje, ker toliko specialkarjev še nisem videl. Pa vsi so dirkali, seveda z vetrom v hrbet.
Na nekaj mestih sem šel do morja, en ata je igral harmoniko. Sem doma?
Kilometri so se kar nabirali, deset, dvajset, trideset. Potem pa levo in Haag. V nedeljo nikjer nikogar, počakal sem pred impozanto cerkvijo, mesto se je hitro končalo in spet sipine. Tokrat je bil to nekakšen park sipin in vode. Super urejene in označene kolesarske povezave, na večjih križiščih pa pitna voda. Odlično.
Prvič sem se peljal povsem mimo vetrnic. Te zgradbe so res ogromni kolosi, kupov mrtvih ptičev na tleh pa nisem videl.
Bližala se je točka obrata - The hook of Holland - kjer sem zavil levo proti Rotterdamu in se poslovil od morja. Mogoče se kdaj vrnem, mogoče pa bom isto morje opazoval iz Anglije.
Ob dolgem kanalu sem se peljal proti Rotterdamu. Še pred tem sem prečkal dvižni most in opazoval kako umirjeno vozniki in kolesarji čakajo, da se je tista ladja peljala prav počasi mimo. V kraju Vlaardingen se mi je zdelo, da sem že v Rotterdamu. Ogromne stavbe in še vedno lične kolesarske steze so me pripeljale v Schiedam. Vode je tu vse polno in mostički se raztejo vse povsod. Tu je tudi veliko bivalnih ladjic in pristanišču Delfshaven sem našel tisto na kateri sem prvotno želel prespati. Bi bilo zanimivo, ampak mogoče naslednjič. Neopazno sem prišel v Rotterdam, peljal sem se preko Erazmovega mosta, ki povezuje južni in severni del mesta in je drugi največji most na Nizozemskem. Na obeh straneh mostu pa lepa veduta poslovnih stavb in nebotičnikov, lično združenih s starimi stavbami in cerkvami. Res je precej lepše kot Amsterdam, ni narkoturistov, klošarjev nisem opazil, pač pa veliko modernih zgradb, ki kar tekmujejo katera bolj kljubuje zakonom fizike. Nemogoči nagibi, spirale in dolgi raztežaji. Pravo moderno mesto. Med prodajanjem zijal mi je zmanjkalo elektrike v števcu, fotoaparatu in še voda v bidonu je izpuhtela. Na prvi bencinski črpalki sem si napolnil bidona, powerbank priklopil v števec, fotoaparat pa pospravil.
Še eno jadrnico smo spustili mimo, potem pa so spustili še enega izmed mnogih mostov in potem sem pritisnil gas med pašniki s kravami do cilja.
Res je, na Nizozemskem ni klancev, le na cilju je bil. B&B pri eni mami. Preprosto. Upam, da bo zjutraj kolo še na vrtu. Kraj se imenu Krimpen an de Leek in tu ni ni nič, zato sem odpešačil s trajektom na Kinderdijk, kjer sem v družbi glasnih, pijanih, ostarelih nizozemskih oboževalcev težko metalne glasbe pojedel večerjo. Le kako se ti ljudje razumejo med seboj? O cenah pa nima smisla pisati, to je sever.
Za danes 135 kilometrov ogrevanja pred jutrišnjimi 137-imi je za menoj.
Lahko noč!
No, ura je deset pa še krepko dan!
Povezava do slik
Relive 'Amsterdam - Haag - Rotterdam DamDam01'