Danes mi je pa uspelo malce drugače. Štartal sem skoraj eno uro prej. To pomeni, da sem ujel jutranjo vročino, ki je bolj vzdržna kot dnevna.
Na kolo in proti toku! Figo, števec je kazal drugače. Kaj? Vrtenje v krogu in iskanje prave smeri ni pomagalo. Ne grem v nasprotno smer pa konec. In sem šel na pamet ob Renu. Kaj pa drugega?
Köln je odbit. Peljal sem se skozi nekakšno sosesko devetih blokov, vse enako, le barve so se spreminjale, bom preveril. Soseska se imenuje Rheinauhafen, najbolj impozantne pa so tri zgradbe, imenovane po obliki žerjava, oziroma narobe obrnjene črke L - Kranhausen. V stavbah so pisarne, najbolj pa iz nasportne strani Rena izstopajo elitna stanovanja. Cen ne bom iskal, da me ne bo preveč zdražilo.
Tu je tudi Fordova tovarna in Mikromehko podjetje s svojo odštekano stavbo. Pravzaprav je celotni desni breg Rena zelo raznoliko pozidan. Premišljeno se meša stara arhitekura, ki je prav tako posebna in nove nenavadne ideje. Na drugi strani reke pa je videti bolj industrijsko področje. Po moji dokaj enostavni intuiciji, ki me je vodila proti toku sem se ob železniškem mostu odločil, da je prav, da grem levo čez železniški most in na drugo stran Rena, torej na desno in skozi park naprej. Course found! Števec je od veselja ponorel, jaz pa tudi, ker sem skrajšal pot za deset kilometrov. Prvotno sem imel spanje pred mestom in tako bi se krepko podaljšalo vse skupaj. Fino.
Sledila je dolga vožnja ob tik ob Renu, med tekači in kolesarji. Prevozil sem verjetno deset kilometrov, nato pa skozi gozd v nekakšen suh meander. Notri pa makova polja, pšenica, koruza, še kamp je bil skrit v gozdu.
Kmetije in njive so se danes počasi umaknile, prvo večje mesto na poti je bilo mesto Bonn. Nepričakovano sem se znašel pred trajektom, ki pa me je hitro dostavil na drugo stran reke tako, da sem se proti Bonnu peljal po super kolesarski stezi, skozi drevored. Perfektno. Mesto Bonn je bilo glavno mesto tiste zahodne polovice Nemčije, danes pa je nekakšno drugo glavno mesto Nemčije ob Berlinu. Iskal sem Ludvikovo rojstno hišo, pa je nisem videl, šele, ko sem doma pregledoval slike sem ugotovil, da sem se pred hišo ustavil, ampak gledal v drugo smer. To pomeni, da se v Bonn še vrnem.
Mimo zanimive železniške postaje in skozi ogromen park sem mesto zapustil in nadaljeval ob vodi naprej.
Ves čas sem bil na kolesarski stezi, ki je bila asfaltirana, vmes pa veliko tlakovana. To mi ni preveč všeč. Kasneje sem na pesku bolj užival. Malica v kraju Remagen je bila kot naročena.
Pokrajina se je začela spreminjati v vinorodno, na obeh straneh so se pojavili grički in trte. Pihalo pa je kljub temu.
Peljal sem se tudi skozi Mülheim-Kärlich, kjer so ugasnili jedrsko elektrarno, hladilni stolp pa je podiral robot. Blizu ne moreš priti. Dva meseca po mojem obisku so stolp z razstrelivom podrli, tako, da tega pogleda tam ne bo več. Peljal sem se skozi številna industrijska dvorišča in občutek dobiš, da so tu vsi kontejnerji tega sveta. Le te pa trajekti vozijo po Renu gor in dol, neprestano.
Ta predel pokriva mesto Koblenz in tu je mesto, kjer se reka Mozela izliva v Ren. Ob izlivu se tisti kotiček imenuje Deutsches Eck, kar lahko prevedemo v nemški vogal ali nemški kot. Tu so postavili prelep dvorec, ki je posvečen enemu izmed nemških cesarjev. Bilo je kar mirno in tako sem si vzel kar precej časa za pavzo.
Sledili so doooolgi rečni zavoji - šlinge, podobno kot ob Donavi. Pokrajina pa se je spremenila v bolj vinorodno, grički, trta in sem ter tja skrit kakšen gradiček. Ob vsem tem opazovanju sem ciljni hotel zgrešil, potem pa obrnil tako, da je bilo za danes le dovolj.
Vsega ne bom napisal, sem pa na veliko srečo naletel na dva kolesarja, ki sta ravno točila vodo iz pipe, ki je ne bi opazil. Šlo je za zajetje zdravilne vode in res je bila prijetno hladna. Malce smo tudi podebatirali. Na dolgi cesti proti cilju, kjer sem bil popolnoma sam, me je kar nenadoma prehitel kolesar, ki je predlagal, da bi se skupaj vozila, eden drugemu v zavetrju. Sem pokazal na nahrbtnik in števec tako, da je hitro dojel, da ne bo šlo. No, na cilju pa me je verjetno zmedla Lorelei. To je punčara, ki je živela v gradu nasproti mojega hotela, na drugi strani Rena. In ker po lokalni legendi še vedno meša glavno možakarjem, jo je kot kaže tudi meni. Super dan, mislim pa, da je vročina naredila svoje.
Lahko noč!
