Preden sva se presedla na kolo, smo se še prepeljali od kraja Gedser do Københavna. No, smrtno resni policisti so pregledali avtobus in našli, meni očitno, nelogičen par. Ne bom preveč konkreten, zapustila sta avtobus. Trajalo je skoraj pol ure, da sta odšla, potem pa smo nadaljevali. Danska je v tem delu povsem ploščata država. Klancev ni, hribov ni, gozda ni, vse skupaj je delovalo kot posušena jesen. Do mesta København smo kar hitro prišli.
Hvala FlixBus, zdaj pa na delo, tega nisem pričakoval. Najprej čiščenje kolesa. Z robčki sva nekako očistila izpušno prevleko, potem sva nazaj namestila nosilec prednjega bidona. Tega sem umaknil zato, da je šofer lahko kolo obesil na avtobus. Dolga, hecna zgodba, živčni šofer in tečen lastnik kolesa. Kakšni amaterji, naj vozi avtobus, ostalo bom že jaz uredil. Kakorkoli, bidon je na kolesu, vreča pod sedežem, nahrbtnik nažokan, roke umite, greva!
Končno sem rit prestavil na kolo. Testna vožnja po mestu je bila takoj zabavna. Kolesarske steze so široke, kolesar ima prednost, svoje semaforje in svojo kulturo. Po mestu je polno koles, ki imajo spredaj prostor za potnika, zadaj pa nekdo poganja. Nekaj rikši podobnega. Super ideja, recimo žena sedi v košari, možakar zadaj pa pritiska. To je res popularno. Drvela sva proti kipcu Male morske deklice, kamor sva prišla skozi vojaški spominski park Kastellet. To je zvezdasta utrdba, stavbe so zelo ohranjene, ne vem, mogoče pa v kateri še ponočuje kakšen ostareli general. Podobne utrdbe stojijo tudi v Franciji, pa še kje drugje verjetno.
Morska deklica ni prav nič sama. Ogromno ljudi se tare okrog nje in si želi njene slike. Je pa hec premišljeno postavljen dovolj stran od obale tako, da je ne moreš prijeti. Hans je že vedel kako se stvari streže. Gužve sva se rešila, tako, da sem kar malce arogantno stopil do ograje, se razkomotil in slikal. Komentarjev ostalih nisem razumel, predvidevam, da niso bili prijazni. Med vožnjo po mestu sva na kratko navezala stike z Bolgarom, ki dela kot kolesar kurir. Pravi, da so v tem mestu vsi nori. Čudno, da že več let vztraja, torej dela in živi v tem mestu.
Kolesarska infrastruktura je res fantastična, vse župane pozivam naj si to ogledajo od blizu s kolesa. Kolesar je res car. Po znakih na cesti vidiš kje si, koliko še imaš do naslednjega ali prejšnjega kraja. V križiščih so naslonjala za roke in noge tako, da je kolesarju res udobno. Ostala arhitektura pa me ni prepričala. Tu imajo arhitekti preveč proste roke. Pravih Dancev ni videti, ali pa imam napačne predstave o Dancih.
Mesta sva imela dovolj in odšla proti prvemu spanju v mestu Køge. Turistično, zaspano mesto, polno nizkih pritličnih hišk, brez prebivalcev. Danes spiva v hostlu, soba je večja od postelj, počutim se kot v koloniji.
Prvi dan je bil zabaven, kolesarsko kratek, je pa končno prišel čas za spanje. Dan je tukaj kar dolg tako, da moraš na uri preveriti ali je res že deset zvečer, ali je morebiti šele osem. Jutri bo bolj kolesarsko.
