Noč je bila kar dolga, spal sem dobro, bilo je zelo vroče in kot vedno sem spal v bazenu. Zjutraj sem prav počasi dvignil rolete in skoraj zavriskal, zunaj je sijalo sonce. To pomeni, da danes ne bo potrebno voziti po dežju in da bo vožnja užitek. Najprej prepozen zajtrk, potem pa gas.
Včeraj sem se na kratko sprehodil skozi Oberdrauburg ob Dravi in mesto nekako predstavlja dvojčka mestu Dravograd v Sloveniji, ki na podoben način prav tako stoji ob Dravi.
Ko sem po zajtrku prišel v garažo, sem bil presenečen nad številno količino koles in motorjev, ki so bili parkirani v garaži. Kot kaže je v hotelu spalo veliko ljudi, torej je kar obiskan. Na hitro sem se odpravil, ura je bila že pozna in tokrat štartal kar po cesti, šlo je celo malce navzdol in kar hitro proti Lienzu.
Po nekaj kilometrih sem pri kraju Nikolsdorf in manjšem letališču, našel asfaltirano kolesarsko pot ob železniški progi in nadaljeval do Lienza. Srečal sem kar nekaj kolesarjev, peljal sem se pa mimo čistilnih naprav in nekaj manjših obrtniških delavnic. V Lienzu sem bil kar hitro, skoraj nenadoma. Slabih dvajset kilometrov ravnine je dobro delo, na železniški postaji sem za hip pogledal okoli sebe in se še malce pogrel na soncu.
Te kraje malce poznam, tukaj sem bil večkrat kot gledalec (in snemalec in montažer) na Red Bull Dolomitenmann-u, gore tu okoli so mi všeč in tista gora oziroma sedlo kamor ponavadi tečejo gorski tekači je hitro opazna. Kolesarska pot skozi mesto je perfektno speljana tako, da sploh nimaš občutka, da si zapeljal v mesto. Ob reki Dravi sem nadaljeval proti Sillianu. To pot sem enkrat že prevozil v drugo smer, takrat je bila peščena, tokrat pa je bila ves čas asfaltirana in to celo na novo, kot kaže so bile tu tudi poplave in so morali narediti kolesarske poti povsem na novo. Ta del poti zelo priporočam, ceste ni blizu, ves čas se voziš po kolesarski poti, v gozdu in v zavetju mogočnih gora. Fantastičen mir, edino pot se pa ves čas dviguje.
Po nekaj kilometrih sem prišel do adrenalinskega parka Wasserspielplatz Galitzenklamm in če se prav spomnim sem na vrhu po nekakšnih lesenih prehodih in mostovih že hodil. Prijetna senca in kratka pavza.
Po novi kolesarski poti ob Dravi sem se počasi dokaj neopazno dvignil na tisoč metrov nad morjem, klanec je bil zmeren, sem ter tja pa je bila kratka strminca. Peljal sem se mimo napolitank in piškotov, no mimo tovarne Loacker, kjer jih delajo, prisežem, da je kar dišalo v zraku po 'škrinjcah'.
Skriti klanec se je tu kar lepo nadaljeval, no niti ni bil zares opazen potem, ko si tisoč metrov nad morjem je do naslednjih tisoč še kar daleč. Počasi mi je začelo zmanjkovati vode in ko sem videl pred seboj Sillian, sem si oddahnil. Voda tukaj bo. Eh, pa ni bilo tako. Nekaj pipic ni delovalo, trgovine nisem iskal, ampak sem se peljal kar naprej. Se bo že našlo nekaj vode. Čez nekaj kilometrov sem prišel do avstrijsko - italijanske meje. Zabavno je opazovati ta dvojezični svet Via Pusteria - Pustertal in se voziti kar naprej in naprej po prijetni kolesarski stezi. Takoj za ovinkom sem se ustavil na kavi in napolnil bidone, zdaj bo pa šlo.
Še nekaj kilometrov naprej pa se sem znašel v kraju Toblach - Dobbiaco. Tu blizu izvira reka Drava, blizu so Drei Zinnen, pa Cortina d'Ampezzo, stavbe v tem kraju dajejo vtis, da so tu že dolgo, da imajo kar bogato zgodovino, celo Gustav Mahler se je tu potikal in skladal svoje simfonije. Bližnje 'gostišče' nosi ime Euregio Cultural Center Gustav Mahler Toblach Dolomites, baje se da kar dobro prespati.
Toblach je najvišja točka današnje etape, tisoč dvesto metrov nad morjem se prične spust proti kraju Bruneck - Brunico. Tu sem že kolesaril v drugo smer, prav na tem odseku pa sem se takrat lepo peljal z vlakom navzgor, tokrat pa lepo po kolesarskih poteh navzdol. Peljal sem se po Pustertal Radweg, kar je kar zabavna kolesarska pot po dolini Pustertal. Delno je asfaltirana, delno je peščena, na poti je celo nekaj tunelov, pa malce blatne gozdne poti, pelje mimo jezera Olanger See - Lago di Valdaora in celo nekaj pitnikov je ob poti tako, da za žejo gasiti ni bilo težav. Ob informacijski tabli sem malce počakal, odlil, dolil in nekaj malega pojedel. Sam, nikjer nikogar, fantazija.
Bruneck je zelo staro mesto, opazen je velik bruneški grad in pa cerkev. Mesto naj bi bilo poimenovano po ustanovitelju, princu iz sosednjega kraja Brixen - Bressanone, temperatura je začela naraščati zato si kraja nisem preveč ogledoval in zato nadaljeval naprej proti cilju ob reki Rienz - Rienza. Mimo ostankov carinarnice Mühlbacher Klause. Tu je bila meja med goriško in tirolsko grofijo in že pred več kot petsto leti so pobirali davke oziroma carino za prečkanje te meje. Danes so tu le še ruševine, ki pa prikazujejo kako so takrat pregradili dolino. Malce naprej sem se v prijetni okrepčevalnici ob poti ustavil in najedel.
V kraju Aicha - Aica sem zavil desno in nadaljeval proti Vipitenu, še trideset kilometrov in za danes bo dovolj. Po znani cesti sem se peljal ob reki Isarco in našel najbolj želen napis: Trinkwasser - Aqua potabile - Drinking water. Napolnil sem še bidona in gas.
No, tu naprej, mogoče kilometer ali dva od te pipe pa se je moje kolesarjenje za letos ustavilo. Kolo je malce popraskano, desna ročica, desno pedalo in zadnji menjalnik so doživeli malce trši stik z asfaltno podlago, ampak morebiti se bo dalo vse skupaj popraviti z minimalnim naporom in stroški.
Kaj pa jaz?
Zdaj, ko to pišem je minilo že dobrih deset tednov odkar sem si dal armirati vrat desne stegnenice. Nekako kost ni zdržala bližnjega srečanja s podlago in sledila je vožnja z rešilcem v bolnišnico v Brixnu - Bresannoneju. Nisem šel pogledati sotočja rek Isarco in Rienz, ampak sem se dal operirati, vstaviti vijake v kosti in se pustil skoraj cel teden razvajati, kolikor se to le da v bolnišnici. Vsi so bili zelo prijazni: medicinske sestre, nočne negovalke, fizio in dušni terapevti, zdravniki, kirurgi, zdravnice, čistilci prostorov, še posebej faca pa je bil poba, ki mu pravim kar vodonoša. Hvala ti fant, za vsak liter, ki si mi ga v teh dneh prinesel. Hrana je bila odlična, hrup pa me ni motil, verjetno sem bil ves čas zadet.
Po desetih tednih sem bergle že opustil, kolo na trenažerju že veselo mučim, celo na bazenu sem že bil in tudi zunaj že malce pešačim. Pogledal sem evropsko nogometno prvenstvo, kolesarsko dirko po Franciji in letošnje poletne olimpijske igre, nekaj dirk formule ena, prebral nekaj knjig, čakam pa še na dirko po Španiji. Ne ni mi dolgčas, telovadim bolj kot sem prej kadarkoli, želel sem si narediti nekakšen 'reset' čez poletje in sem ga naredil, na nek čuden, svoj način. Ja, včasih moraš kar paziti kaj si želiš :).
