Ha, kako enostavno je sedeti doma in tale zapis pisati s tipkovnico, ne pa tisto otipavanje ekrana na telefonu. Vsak stavek tako napišem samo enkrat, ne pa trikrat. Tole pišem dan potem, včeraj zvečer je bil sprejem pozno v noč.
Vroč dan se je začel že zjutraj ob pol šestih, ko mi je sonce izza hribov posvetilo naravnost v glavo. Tokrat bi lahko bila jutranja procedura ekspresna, zadnji dan, nabašem vse skupaj v nahrbtnik in vrečo in grem. No, samo, ko takole natlačiš ne spraviš vsega noter, zato sem lepo ven stresel in tako kot vedno vse lepo zložil. Še vedno na hitro, a urejeno in je šlo. Zajtrk ob sedmih in gas!
Sillian je smučarsko mestece na Tirolskem, tam nekje na tisoč metrih nad morjem, pričakoval sem hladno jutranjo sapico, dobil pa dvajset stopinj. Super. Skozi mesto teče Drava (taka še drobna) in kolesarska pot je speljana ob reki. Najprej asfaltirana, potem pa je kot kaže voda vse skupaj odnesla in sledilo je vsaj petnajst kilometrov peščene poti. Ampak to je nekakšen zbit trd droben pesek, po katerem se super voziš. Pa še spust je bil ves čas.
Lienz. To mesto poznam zaradi Dolomitenmann-a, to je ekstremna ekipna špotna preizkušnja, ki sem jo že večkrat doživel. Kot gledalec seveda in je res zanimivo. Vedno se mi je zdelo do mesta daleč, no, danes se bom pa od tu do doma s kolesom zapeljal. Fajn. Nadaljujem ob Dravi, sprva na napačni strani po kolovozu. Malo me je to ujezilo, v redu sprejmem pesek, ampak gozdni kolovoz je pa obup. Nekaj kilometrov sem se tako pretresal po gozdu, nakar sem se pripeljal do mosta, prečkal, na drugi strani asfaltirana kolesarska steza. Ja, nekje nazaj sem narobe zavil. Ni bilo prvič.
Ob poti sta me ujela dva specialkarja in smo malce podebatirali. Z družino so iz severa Nemčije prišli sem v te kraje dopustovat. Žene in otroci po jezerih, ona dva pa na kolo. In sta kar na pamet malce vozila sem ter tja in potem za menoj. Sem jima dal nekaj idej. Sillian ali pa Malnitz. Hvala in adijo.
Temperatura se je počasi dvigovala, voda iz bidonov izhlapevala, trgovine na kolesarski stezi ni in kar naenkrat sem bil pod klancem, ki sem ga imel v mislih še pred odhodom od doma. Vsega skupaj je recimo šest kilometrov, pravi klanec označen z dvojko, pa je dolg dobre štiri kilometre. Povprečno osem odsotni naklon, drugače pa dvakrat po petnajst. Brez vode, v vročini po vseh teh dneh sem zadevo premagal v dobre pol ure, prvi ima rezultat štirinajst minut. Mislim, da sem kar v redu.
Po tem delu prideš do prelaza Kreuzberg, kjer lahko zaviješ na Weissensee, kar bi bilo verjetno bolj pametno. Ne, jaz sem tiščal do vrha 1240 metrov nad morjem. Nobene hladne sapice, nobene vode. Nič, gas dol. Prvih nekaj ovinkov je letelo do šestdeset na uro, potem zagledam tistega strica iz hloda, ki mu teče voda iz cevi. Zavijem v zadnjem trenutku in se komaj ustavim. Ob stricu tablica, da voda ni pitna. Eh....
K sreči se je spust nadaljeval in sredi klanca je vasica Weißbriach, kjer je bilo vse na dlani. Sledila je dolga pavza.
Potem pa še vedno spust in pri norih šestintrideset stopinj Celzija sem prišel v Šmohor in se peljal mimo Preseškega jezera. Še pred klancem je to že vse Koroška. Tu sem potem prešel v Ziljsko dolino, ki se imenuje tako po rekli Zilji, ki teče skozi. Spet lepa zelena dolina, kot bi jo narisal Muster. Imajo pa tu drugačne predstave o kolesarjenju, kar pomeni, da potrebuješ najmanj traktor za kaj takega, čemur oni pravijo kolesarska steza. Najslabši del poti, pa čeprav je urejena pot. V kraju Vorderberg bi moral zaviti na glavno cesto pa bi bilo precej bolje. Gore pred menoj so postajale znane, celo Mangart je tisto tam spredaj, če se ne motim. To pomeni, da bom kmalu prišel do zelo znane meje Coccau. Zelo znane zato, ker je znana po tem, da je nihče ne pozna.
Od tu naprej sem vklopil avtopilota. Prve ovinke do Trbiža gre samo, potem pa zaviješ na tisto znano kolesarsko pot Salzburg - Gradež in vmes zaviješ proti Ratečam. Ja, tu gre ves čas navzgor, ampak domov. Slikal sem se na Italijansko - Slovenski meji, potem pa v Kranjski Gori naredil pavzo.
Vročina ni popustila zato sem skoraj v transu nadaljeval do Mojstrane, po kolesarski mimo Jesenic, do Begunj, potem spust iz Črnivca do Posavca in potem opravil še z zadnjim klancem do Podbrezij in Nakla. V Strahinju (no, malce naprej) sem dobil spremstvo in skupaj smo se odpravili do Kranja, do tistega zidu na katerem je nekoč kraljeval napis Kransterdam. Ta napis je bil navdih za tole dogodivščino in vesel sem, da sem se ga končno dotaknil.
Sledila je debata v bližnji gostilni in vožnja domov.
Današnja etapa je bila naporna, vroča, prepihana, bogata s klanci, nabralo se je skoraj dvesto dvajset kilometrov.
Sledi pospravljanje, urediti moram blizu tritisoč slik in vse te moje zapise, potem pa bom dodal še zaključek.
Še pred tem pa doma še en sprejem, šampanjec, ciljna črta, pecivo, muzika, Odlično, hvala!
Povezava do slik
Povezava do slik
Relive 'Morning Ride'