Začelo se je ponoči. Značilno zvijanje v trebuhu, ker sem še spal, spotoma nisem bil preveč pozoren. Zjutraj pa seveda selitev na stranišče. Obup, ne vem, nekaj sem pojedel kar ni bilo preveč prijazno do mojega želodca in težave so bile tu. Do devete ure sem se nekako pripravil, da štartava. Naporno.
Majica in hlače niso bile suhe, kaj šele nogavice, pač oblečeš in greš. Štart je bil v klanec niti ne strm, vodil je pa do meje in še naprej.
Ob cesti je bilo polno salonov za manikuro, frizerje in podobno. Zakaj? Dosegla sva osemsto metrov višine potem pa je sledil super spust v Bad Leonfelden. Prometa ni bilo in je kar letelo. Po kratki pavzi pa sva spet naletela na dolg klanec, ki naju je spet dvignil nazaj na malo manj kot osemsto metrov. Na vrhu klanca nič posebnega, spust do Linza pa je bil enkraten.
Skozi Linz sem šel ob Donavi že trikrat, tokrat prvič v drugo smer. Pred tistim glavnim mostom sva zavila levo in se skozi mesto vozila proti izhodu iz mesta. Vročina je naraščala, prav tako moje slabo počutje, zato sem se odločil, da je dovolj. Aleš se ni upiral. Prežarčila sva se na cilj, udobno sva se peljala z vlakom Linz - Frankenmarkt. Slaba dva kilometra od železniške postaje do gostišča je bilo dovolj ubijalskih, po tej vročini seveda. Spustila sva Traunradweg, mogoče, naslednjič.
Ob cesti je bilo polno salonov za manikuro, frizerje in podobno. Zakaj? Dosegla sva osemsto metrov višine potem pa je sledil super spust v Bad Leonfelden. Prometa ni bilo in je kar letelo. Po kratki pavzi pa sva spet naletela na dolg klanec, ki naju je spet dvignil nazaj na malo manj kot osemsto metrov. Na vrhu klanca nič posebnega, spust do Linza pa je bil enkraten.
Upam, da bo zdravje jutri v redu in bom lahko napisal kaj več.
