Danes povsem na kratko, ker se je dan močno skrajšal.
Dež, veter, nekaj klancev, kar preko dvajset odstotnih, pa tudi nori spusti.
Sušiva cunje, iščeva wifi, greva spat. Bom kasneje več napisal.
Aja, pa še to. Polovica do Slovenije je opravljena, danes zadnjič spiva v Franciji.
Lahko noč!
Zgornji zapis sem namenoma pustil v originalu tako, da bo tisti prvi spomin na ta dan ostal zapisan tak kot je bil. Seveda pa sedaj doma lahko napišem kaj več.
Hotel sva zjutraj zapustila pred zajtrkom oziroma s svojim zajtrkom, v obliki kifeljčkov in čokoladk. Mokrih oblačil prejšnjega dne nama receptor seveda ni posušil, čeprav je nekako obljubil, da jih bo. Mislim, da nama jih je samo nekam odložil in potem vrnil. Skratka, bilo je mokro zato sem vse skupaj navezal na nahrbtnik, da bi se posušilo. Uspelo nama je kar zgodaj štartati, zato sva se po La Ciotat-u oziroma promenadi vozila povsem sama, brez prometa, sonce pa je bilo skoraj skrito za oblaki. Lep kraj, katerega ime v prevodu pomeni 'mesto'. V tem mestu stoji najstarejši kino na svetu, ki še obratuje. Mesto je znano tudi po slavnem prvem filmu bratov Lumière, posnetem leta 1895. Film je dolg petdeset sekund in prikazuje kako se vlak pripelje v La Ciotat. To je tisti film, ki je v beg pognal gledalce na prvi uradni predstavitvi v Parizu. Mesto je od leta 1958 pobrateno z mojim rojstnim krajem - Kranjem. Nekako mi ni uspelo najti povezave, ampak v tem mestu naj bi obstajala Slovenska hiša.
Pot postane tu bolj razgibana, kar je tudi značilnost Azurne obale, kamor sva danes že močno zakolesarila. Tak teren mi najbolj ustreza. Malce vzpona iz mesta ven, na razgledni točki se obrneš in pogledaš nazaj, nato pa sledi spust v novo mesto, nova promenada in spet iz mesta ven. Do kraja Bandol sva nadaljevala v tem stilu, potem pa se je skoraj nenadoma ulilo. Naredila sva pavzo, tokrat združila s kavo in počakala na konec dežja. Mislim, da je trajalo kar pol ure, meni je počitek kar ustrezal. Ceste so bile ob nadaljevanju kar mokre, široka rdeče pobarvana promenada je kar drsela, torej je bila vožnja kar previdna.
Ceste so se le posušile in lahko sva vedno hitreje vozila, dokler se ni še enkrat ulilo. Hitro, avtobusna postaja in stop. V kraju Ollioules (olioli) sva vedrila kar nekaj časa, potem pa sva iskala še Decathlon za nekaj malega opreme.
V Toulon sva prišla šele okrog enajste ure. No, ta kraj pa se mi je zdel do danes eden lepših na poti. Urejene kolesarske steze, obzidja, polno okrasnega grmovja in rož, lepo tlakovano mesto in tudi pristanišče z eno ladjo iz flote v kateri je bila tudi Costa Concordia, je bilo lično. Ni smrdelo. Nadaljevala sva kar po kolesarski stezi skozi naslednja mesta in se znova peljala mimo zabaviščnega parka, ki je bil na prvi pogled enak tistemu iz prejšnjega zapisa. Se mar voziva v krogu? Ha, seveda ne.
Prišla sva v Hyères in se znova vozila ob dolgi obali, še vedno po kolesarski stezi. Ta se je med tem spremenila v pravo kolesarsko cesto, z obeh strani ograjena z lično leseno ograjo, še celo spust je bil. Prihod v kraj Le Lavandou je bil tako res enkraten. V tem mestu je kar močno pihalo in tu sem končno izumil sušilni stroj na kolesu. Na prestavne in zavorne žice sem obesil nogavice. To se je sušilo, vrhunsko. Ne vem pa kaj so si mislili mimoidoči. Pravzaprav, me ne zanima. Ob izhodu iz mesta so naredili lep osvetljen tunel, ko pa sva prišla ven, sva malce prehitro zavila in prišla na kratko makadamsko pot. Prišla sva na vrh področja Rayol-Canadel-sur-Mer, razgled nazaj je bil res fantastičen.
V tem delu so vsi kraji 'sur-Mer', tudi naslednji se je imenoval 'sur-Mer' in sicer Cavalaire-sur-Mer. Tu gre cesta malce stran od morja, je pa takrat res močno pihalo, tudi morski valovi so bili kar visoki in to se je poznalo na vožnji. Z desne sva imela močan veter, ki je s seboj nosil slano morsko vodo in pesek. Tempo se je zato malce upočasnil, nekaj kilometrov sva se kar vlekla. Čakala pa sva na vzpon na La Croix Valmer. Nekaj kilometrov dolg klanec sva premagala in še zadnjič pogledala nazaj proti Toulonu in La Ciotatu, tu sva namreč zavila levo proti Fréjusu. Čakal naju je še en zelo strm vzpon na Gassin, kjer je naklon sicer osem odstoten, ampak na nekaterih delčkih pa je dosegel celo osemnajstko. Spust z Gassina je bil pa dirkaški, mislim, da je letelo preko šestdeset kilometrov na uro.
Končno sva le prišla do odcepa za Saint Tropez, žal pa se zaradi vetra in dopoldanska dežja, ki nama je vzel ogromno časa, nisva odpeljala do tega mesta. Mogoče pa naslednjič. Zavila sva levo in zgodba se je ponovila. Zopet sva se peljala ob sedaj že močno razburkanem morju, pihalo je z desne in v kolesa sva spet dobila pesek in slano vodo. Vseeno sva naredila kratko pavzo ob morju.
Punce so tekle, midva pa mlela še zadnje kilometre proti cilju. Ob pivu, večerji (makaroni z lisičkami) in z najdaljšim geslom za internet, sva premlela dogodke dneva in se v čudni sobi odpravila spat. Zakaj čudni sobi? Med posteljo in kopalnico z wc-jem, je bila le zavesa. Še dobro, da je bil na hodniku še en skupen wc.
Res je, polovica poti do meje s Slovenijo je bila s tem dnem opravljena.
Slike s poti.
Prišla sva v Hyères in se znova vozila ob dolgi obali, še vedno po kolesarski stezi. Ta se je med tem spremenila v pravo kolesarsko cesto, z obeh strani ograjena z lično leseno ograjo, še celo spust je bil. Prihod v kraj Le Lavandou je bil tako res enkraten. V tem mestu je kar močno pihalo in tu sem končno izumil sušilni stroj na kolesu. Na prestavne in zavorne žice sem obesil nogavice. To se je sušilo, vrhunsko. Ne vem pa kaj so si mislili mimoidoči. Pravzaprav, me ne zanima. Ob izhodu iz mesta so naredili lep osvetljen tunel, ko pa sva prišla ven, sva malce prehitro zavila in prišla na kratko makadamsko pot. Prišla sva na vrh področja Rayol-Canadel-sur-Mer, razgled nazaj je bil res fantastičen.
V tem delu so vsi kraji 'sur-Mer', tudi naslednji se je imenoval 'sur-Mer' in sicer Cavalaire-sur-Mer. Tu gre cesta malce stran od morja, je pa takrat res močno pihalo, tudi morski valovi so bili kar visoki in to se je poznalo na vožnji. Z desne sva imela močan veter, ki je s seboj nosil slano morsko vodo in pesek. Tempo se je zato malce upočasnil, nekaj kilometrov sva se kar vlekla. Čakala pa sva na vzpon na La Croix Valmer. Nekaj kilometrov dolg klanec sva premagala in še zadnjič pogledala nazaj proti Toulonu in La Ciotatu, tu sva namreč zavila levo proti Fréjusu. Čakal naju je še en zelo strm vzpon na Gassin, kjer je naklon sicer osem odstoten, ampak na nekaterih delčkih pa je dosegel celo osemnajstko. Spust z Gassina je bil pa dirkaški, mislim, da je letelo preko šestdeset kilometrov na uro.
Končno sva le prišla do odcepa za Saint Tropez, žal pa se zaradi vetra in dopoldanska dežja, ki nama je vzel ogromno časa, nisva odpeljala do tega mesta. Mogoče pa naslednjič. Zavila sva levo in zgodba se je ponovila. Zopet sva se peljala ob sedaj že močno razburkanem morju, pihalo je z desne in v kolesa sva spet dobila pesek in slano vodo. Vseeno sva naredila kratko pavzo ob morju.
Punce so tekle, midva pa mlela še zadnje kilometre proti cilju. Ob pivu, večerji (makaroni z lisičkami) in z najdaljšim geslom za internet, sva premlela dogodke dneva in se v čudni sobi odpravila spat. Zakaj čudni sobi? Med posteljo in kopalnico z wc-jem, je bila le zavesa. Še dobro, da je bil na hodniku še en skupen wc.
Res je, polovica poti do meje s Slovenijo je bila s tem dnem opravljena.
Slike s poti.