Pred hišo je bilo še malce hladno, prav super. Barcelona je ogromna tukaj res nima smisla iskati in risati svojih poti najbolje, da se zapelješ do prve kolesarske steze in ji potem slediš do naslednjega krožišča in se potem obrneš v tisto smer kamor greš.
Prvi kilometri so mi malce znani, nekoč sva s kolegom tu že kolesarila. Ob razmišljanju kako je bilo takrat in kako je danes, sploh nisem spremljal same poti in kar naenkrat je bila za mano Badalona. Prejšnji dan je deževalo in kjer je tu precej poti peščenih, je bilo tudi ogromno luž. Aja, tokrat sem na drugem kolesu, ni specialka ampak gravel. Za te peščene poti idealen bicikel, ima pa širše gume, zato gre bolj počasi. Da sem pobegnil Barceloni in predmestju sem potreboval kar dve uri in to za dobrih dvajset kilometrov. Dolg dan bo. Res pa je, da sem šel pogledati tista dva stolpa, ki sta kot vrata v mesto in se vidita iz letala. Ah nič posebnega, casino.
Vozil sem se po Eurovelo 8, ob morju, z vetrom v glavo. Seveda ne sme biti prelahko. Tukaj so vsi kraji 'de Mar', torej ob morju, ali pa morski? V Arenys de Mar so nekaj delali na cesti, zato sem odvil in prav lepo pridelal nekaj kilometrov. Ko sem se vrnil v mesto, sem sledil dekletu na biciklu, ki je drvelo, kot strela. To je bila pametna odločitev, vse obvoze in bližnjice je poznalo. Potem pa sem dojel, da se lahko vozim po glavni cesti, čeprav je to štiripasovnica, super Mataro, je kar skočil mimo.
Pineda de Mar je že napovedala kaj se bo zgodilo v kraju Blanes. Klanci, klanci, klanci. Kot kača se vijejo gor, potem polagaš ovinke dol in spet in spet in spet. Lorret de Mar je po mojem mnenju močno precenjen, nisem se preveč ustavljal, le vodo sem si natočil. Od tu, do kraja Tossa de Mar, sem šel na avtopilotu. Sonce na višku, klanci tudi, kolo gre počasi, na vsaki razgledni točki sem počakal in opazoval kako so vsi bregovi pozidani s številnimi hoteli. Je to sploh še lepo?
Potem, ko sem se teh klancev že pošteno naveličal, se jih je nabralo vsaj še za dvajset kilometrov in končno sem prišel v Sant Feliu de Guixols. Costa Brava je lepa, ampak počasi bom prečil do naslednjega mesta kar čez polja. Tu je narejenih veliko peščenih kolesarskih poti in moj bicikel je tu prav užival. Stezo Palamos - Palafrugell, bi lahko poimenovali kar kros proga. Ni prometa, ni sence in počasi gre, je pa zabavno.
V daljavi sem že čutil cilj, še nekaj neskončnih ravnin, Toroella de Montgri, Montgri je reka, ki teče skozi mesto, in končno sem se obrnil proti in z vetrom v glavo pridrvel v kraj L'Escala. Le zakaj se ta kraj ob morju tako imenuje? Ker je polno stopnic in klancev, v bistvu gre za hrib. Prav primeren simboličen zaključek današnjega prvega dneva.
Kilometrov malce več kot 160, samo tri preveč, višincev pa 1200, kar tisoč manj. Pa planiraj, če lahko.
Prvi španski dan je bil vroč, čeprav pa se sedaj zvečer pozna, da je še pomlad, kar malce hladi. Hotel je star, ampak soba ima banjo in na postelji ni kovtra. Bravo, končno je nekdo dojel, da tega res ne potrebujem.
Zdaj pa spat, .....
Doma bom še popravil in uredil ta zapis.