Barcana 01

Jaz se ne drogiram, jaz sem droga. To je rekel Dali, po mojem je pa imel v mislih Barcelono. Barcelona je droga in to strašanska. Takšne in drugačne odbite stavbe so plod povsem divjih arhitektov. Na kolesu ni dovolj časa, ampak to kar vidiš in doživiš spotoma, je za prvič dovolj. Kakšno recesijo imajo ne vem, ampak to vsekakor ni to. Drage dame se opravičujem vnaprej za naslednje besede, ampak domačinke so, khm, ne najdem besed, ja, tako kot arhitektura, posebne, drugačne, dobre plavalke in odlične smučarke. Pa naj razume kdor hoče. Plaža! Dvajset kilometrov dolg pa precej metrov širok pas urejene mivke, lokalčkov, tekačev in tekačic, kolesark in kolesarjev, sprehajalcev, pitne vode, tušev in neskončno morje. Počasi se naveličaš, pa se v resnici ne. Aja, pa nikjer nisem videl zapornic, to je mestna plaža. No, Portorož si ali nisi?
Najbolj zanimive so pa kolesarske poti. Po sredini. Kot, da bi tisti zeleni pas na Celovški preuredili v kolesarsko stezo in to dvosmerno. To pa je veselje. Mogoče je pa to rešitev za naša mesta.

Danes so se španski vozniki izkazali. Najbolj strpna bitja za volanom. Brez trobljenja, mirno počaka, uvidevno prehiteva, brez nervoze in nestrpnosti. To je še najbolj šokantno, res. Vsi Fernandoti in Marie muchas gracias!

Ura je zvonila ob 4:50. Zjutraj. Letališča ob hostlu sploh nisem slišal. Sva pa imela posebno čast. Sobe okoli naju so bile polne slovenskih deklet, ki so skupaj z mladci ob enajstih zvečer v večnamenskem prostoru ubrano zapeli. Slovenske ljudske. Groza. Da prideš v Barcelono v hostel pet zborovsko glasbo? To je huje kot to, kar počneva midva. Noro. Zjutraj sva torej štartala okrog šestih in začela. Super poti in ceste so naju kmalu pripeljale do pristanišča. Pred prihodom v pristanišče sva se peljala pod železniško progo, proga je bila dvignjena na stebrih, spodaj pa široka pisano pobarvana skoraj promenada. Kolesarska pot je za hec zavijala, lahko bi šla pa povsem naravnost. Izredno gladko sva torej prišla do glavnega vhoda v pristanišče. Kamor pa ne smeš. 'No, non!' Okej, nadaljujeva mimo, do naslednje zapornice, kjer ravno tako ni bilo moč vstopiti. Ok, torej morava nazaj in okrog Montjuica. Sva pa tako spoznala malce bolje spoznala Barcelono iz uvoda.

Ob dooooolgih plažah sva se vozila skoraj dve uri, zelo moraš biti zbran, vsega je preveč, Aleša je presenetil lesen most. Kolo mu je zapelo med dilce iz katerih so zgrajeni mostovi, teto, ki je opazovala njegov padec pa je skoraj kap. Nekaj prask ima kolo, nekaj Aleš upam, da ni hujšega in da bo to za oba za celo pot dovolj. Ob poti sva naletela tudi na nenavaden spomenik, ki je posvečen kar lokalnemu likerju, ki se imenuje Anis del Mono, logotip pa je nekakšna mešanica med človekom (ki je malce okajen) in opico. In to bitje sedi na klopci in ponuja pijačo mimoidočim.

Končno sva zapustila Barcelono in predmestja in nadaljevala v hitrejšem tempu. Kraji so kar bežali mimo, hitreje kot na trenažerju pozimi in kmalu sva prišla v Lloret de Mar. Pavza, malica in defokusiranje. Za tem krajem pa se je začelo cikcakanje. Že iz aviona (dobesedno) se je videla ta cesta in jasno nama je bilo, da bo hudo. Hudo hecno. Podobno kot Goričko, gor in dol in sem ter tja pa spet in to debelo uro, v vročem vetru, pa v čudnih hladnih sapicah in v pravi obmorski vročini. Pod cesto pa morje, prelepe pečine, plaže, kampi in nagci.

Ko se je to končalo je bil čas za kosilo. Makaroni in pivo ter kava. Mmmmm. Ostalo nama je le še štirideset kilometrov ravnine in nekaj kilometrski vzpon čez prelaz Puig de la Bateria. Seveda sva tik pred ciljem narobe zavila tako, da se je vožnja še podaljšala za nekaj metrov. 

Dobrih sto in še sedemdeset kilometrov plaže in super cest me je spravilo v posteljo. Jutri pa naprej.

Povezava do slik

Jaz se ne drogiram, jaz sem droga . To je rekel Dali, po mojem je pa imel v mislih Barcelono. Barcelona je droga in to strašanska. Takšne in drugačne odbite stavbe so plod povsem divjih arhitektov. Na…

Objavite komentar

Novejši Starejši