Zbudil sem se že ob štirih zjutraj. Hitro sem zaspal nazaj, čeprav sem vedel, da moram vstati. Ptički so me malo pred peto dokončno zbudili. Ahh kaj že počnem? Ja ja bicikel in podobno. Pripravil sem si zajtrk, pa še nekaj za na pot in kot vedno po dobri uri odšel. Želel sem čimprej začeti, da se izognem popoldanski vročini.
Prvi kilometri so me vodili po nekakšnem podeželju. Sem ter tja kakšen vinograd ali kakšen nasad dreves, drugače pa njive in travniki. Ne vem kdo je risal to traso, ampak peljal sem se mimo vsakega vaškega posebneža, glavna cesta pa je šla naravnost. Prometa res ni bilo, ampak tudi na glavni cesti ga ni bilo. Skoraj celo dopoldne je nad mano visel kar velik oblak in zakrival sonce tako, da vroče ni bilo.
Veliko majhnih vasic je bilo ob poti recimo Madonna del Zucco in pa Travesio. Prečkal sem reko Meduno. Reke na tem koncu so vse kot v ameriških mestih, na vsakem ovinku ali rokavu reke bi John Wayne lahko taboril ali preganjal kdo ve koga. Čez slikovit most sem prečkal široko reko Cellina in se pripeljal do kraja Aviano. Namenoma sem šel mimo vojaške baze in pričakoval ogromno letal in podobno, vendar sem videl le dve rastavljeni letali. Verjetno moraš iti skozi glavni vhod, potem pa vidiš kaj več.
Ceste so tako ravne, pravzaprav je vse tako ravno, da nimaš prave orientacije. Sem ter tja sem malce zaspal in tudi zgrešil. Nič hudega.
Priznam da mi te neskončne ravnine niso všeč, pet kilometrov naravnost, potem pa malce zaviješ pa spet pet kilometrov naravnost. Dolgčas.
Naredil sem kratek premor za malico, potem pa našel kolesarsko pot ob kanalu. Skoraj v senci in ob toplem hladu kanala je bilo prijetno voziti. Ko je vročina začela naraščati, se mi je hitrost sprva zmanjšala, potem pa, ko sem vozil po glavni cesti, pa močno narasla, ravno prav sem se obrnil tako, da sem sonce dobil v hrbet, kar pomeni, da imaš spredaj senco in je občutek boljši. Nenadoma je bila pred menoj tabla, ki je povedala, da je do cilja samo še dvajset kilometrov. Še bolj sem pritisnil, skoraj prehiteval tovornjake in prišel do cilja.
Ne vem kaj naj rečem, ampak ta konec Italije je zelo enoličen in ves čas se ponavlja isti vrstni red: vasica, cerkev, polje, polje, vasica, cerkev, vas, večja cerkev, polje in tako naprej. Hiše so v glavnem nizkopritlične, malce dvignjene, prav lepe. Se mi pa zdi, da je veliko praznih. No, edino, če gojijo visoko travo. Veneto je zamenjala Vicenza, jaz pa se odpravljam večerjat. Večja mesta pa me vedno prijetno presenetijo. Stojijo ob rekah, mostovi so vsi nekako 'ponte vecchio', vedno imaš zaprti del, kjer je center kraja, trg, večja cerkev, vse skupaj daje nekakšen vtis, da si se znašel v drugih, starih časih. Bassano del Grappa je še iz rimskih časov, v kraju je Ponte Vecchio, resnično lep most z veličastnimi razgledi na obe smeri reke Brente. Fantazija. Kraj nosi ime po bližnjem gorovju, kjer se je odvijala huda vojaška bitka. Sem pa tako, sicer v drugem času, obiskal kraj skupaj z Napoleonom in Hemingwayem. Verjetno nista bila tu s kolesom.
158 kilometrov in slabih 900 višincev je pospravljenih. Tistih 38 stopinj pa ne bomo omenjali, a ne?
Hvala za čtivo Johnny! Da mi ni dolgčas, ko se mi počasi hrbtenica prilagaja kamenju v kravatarski senci, ki se tako kot tudi tej naši sosedje niso premaknili že vsaj 40 let. Cene se povzpenjajo nad evropske, standard pa ostaja... Pozdrav iz "pizza, grill, pasta, fish"-landije! Luka
OdgovoriIzbriši