Super dan je bil danes. Za kolesarjenje mi je všeč Avstrija, super je tudi Nemčija, presenetila je Nizozemska, ampak Švica! To je to! Široke ceste, lepe kolesarske steze z mehkim asfaltom, vse lepo označeno, kar je pa še najbolj pomembno, zelo veliko pitne vode. No, to bi bilo na kratko, seveda, gremo po vrsti.
Zjutraj sem bil svež, bolj kot prvi dan, ko sem stopil iz avtobusa v Amsterdamu. Včerajšnja nenadejana pavza mi je prav prišla. Ponoči se je ohladilo, spal sem pokrit in veliko. Zajtrk je bil pripravljen pozno, zato sem bil že kar malo nestrpen. V jedilnico sem prišel v popolni bojni opravi tako, da sem izgubil čim manj časa. Pojedel sem tiste dišeče žemljice in odletel. Nebo je bili še zaprto, ni bilo vroče, idealno za kolesarjenje. Kljub temu, da sem imel včeraj ogromno časa, sem na števec naložil napačno pot, zato sem vozil brez zemljevida, tako po starinsko, samo s pomočjo tabel. Še znam tako, pa še bolj zabavno je. Je pa res, za vsakim grmom je ena tabla in tukaj so table in napisi zelo zgovorni.
Prišel sem do Rena, potem pa je sledila dolga vožnja po mehkem pesku, skoraj do Basla. Ja, Igor, prav imaš, tole je balzam.
Počasi sem prikrosal do meje. Za mesto Rosenthal nisem še nikoli slišal, dokaj nepošteno do mesta, ki se drži švicarskega mesta Basel, katerega pa vsi poznamo. Še več, tukaj je stičišče treh držav Francije, Nemčije in Švice in v Franciji je na drugi strani Rena mesto Saint-Luis. Ta del sem preslabo splaniral in sem se bo potrebno vrniti. Danes sem bil prvič v Švici. To je druga država, ki sem jo prvič obiskal na tej poti. Ostanki meje so, ampak v Švico je speljan most navzgor. To ima lahko globlji pomen, lahko pa je bil to edini način prečkanja industrijske cone, ki se je skrivala pod mostom.
Zdaj pa takole. Iz urejene super Nemčije, sem šel na boljše. Ne znam opisati. Široke ceste, čisto tihi tramvaj, kolesarska steza sredi ceste jasno označena, semaforjev ni. Še enkrat napišem. Semaforjev ni. Če je križišče res veliko, recimo naš Tivoli, potem so, drugače pa ne. In vse lepo teče, vsi spoštujejo predpise, tudi mladci v športnih avtomobilih z glasno muziko. Neverjetno. Mogoče je bilo tako zato, ker je bila nedelja.
Ren sem prečkal čez Srednji most, ki nudi čudovit razgled na obe strani reke. Hiše so nanizane ena ob drugi, po Renu plujejo ladje, povsem drug svet. Basel me je navdušil, šel sem skozi stari del mesta, videl vse trgovine kar jih poznam, impozantno mestno hišo, nobenih tlakovcev, noro. Sem gremo! Žena spakiraj!
Tu je tudi drugačna cerkev, ki se imenuje Elizabetina Odprta cerkev, ki je namenjena vsem ljudem ne glede na raso, kulturo, spolno usmeritev in versko pripadnost. Zatočišče nudijo vsakemu, ki to potrebuje in zagovarjajo versko strpnost in simbiozo. Zelo moderen pristop, ki je lahko zgled ostalim religijam.
Znašel sem se pred železniško postajo in sledil kolesarskim oznakam. Te so me speljale v podzemne hodnike in skoz njih sem se pripeljal že skoraj ven iz mesta.
Potem pa je sledila vožnja skozi švicarsko podeželje. Podobno kot doma. Hiše so mogoče za odtenek lepše, avtomobili pa za sto odtenkov. Tukaj bi se naši šoferčki z raznimi podaljški in čudnimi škatlastimi avtomobili v tla vgreznili. Tiste x in q mrcine, ki jih nihče zares ne potrebuje tu sploh ne obstajajo. Priznam, polovico znamk sem prvič videl. Ampak, vsi lepo umirjeno vozijo, tudi mimo nas kolesarjev. Danes je bila nedelja in srečal sem številne enako oblečene ekipe specialkarjev. Enim sem se pridružil, da bi se v tem vetru malce spočil. Nekaj časa je šlo. Potem pa sem imel dovolj in se odpeljal naprej. Tako počasi pa ne grem naprej.
Vasi in kraji ob poti so lepo urejeni in pogosto imajo ob cesti postavljen vodnjak s pitno vodo, kar je bilo v današnji vročini zelo dobrodošlo. Imajo pa tukaj drugo valuto in ko na cenah pogledaš številke se sprva malce ustrašiš, ker so večje. No, potem pa opraviš kratek preračun in ni tako hudo.Vročina je pritiskala in nenadoma se prikaže tisti ogromni hladilni stolp, tak kot tisti v Koblenzu. Čakaj! Tudi tukaj piše Koblenz. Kaj se dogaja? Fata? Mislim, fatamorgana? Bom preveril. Sem preveril. Naključje je, da je tu naprej mesto Koblenz, na sliki pa je jedrska elektrarna Leibstadt. Najmlajša izmed petih švicarskih jedrskih elektrarn. Okolica je povsem vaška in lepo urejena, pred elektrarno je celo veliko otroško igrišče s pomanjašano elektrarno in razlago kako pridemo do elektrike. Seveda so pri jedrski energiji problem odpadki, ampak samo pridobivanje je pa zeleno, tukaj ne smrdi, ne ropota, slišiš čivkanje in življenje na sploh.
Tu sem šel nazaj v Nemčijo, pot je malo manj zašlingana.
Še štiridest kilometrov do cilja. Žejen, nedelja, nobene črpalke. Voda v bidonih primerna za čaj, čajnih vrečk pa nimam. Gledam, če je pri kakšni hiši pipa. Ni. Šmoren. Grem naprej, meja, Švica. Ok. Ob cesti korito s pitno vodo. Noro, spijem vse iz pipe. Odžejan nadaljujem, meja, Nemčija. Spet zmanjka vode, nikjer nič. Meja, Švica, takoj korito z vodo. Ne vem kako to deluje, ampak v Švici voda je, v Nemčiji pa ne. Na isti strani Rena, pod istimi hribčki.
Nažlampan se v Švici končno pripeljem do Renskih slapov. Poiskal sem nočitev, najprej sem se kar malo ustrašil, ker je bilo videti, da sta hiša in okolica zanemarjena, ampak, potem pa me je presenetil možakar z njegovo življensko zgodbo in filozofijo. Tudi soba je super, v kopalnici pa je banja večja od grajskega bazena. Zeli udobno, zelo lepo. Neuhausen je kraj kjer so Renski slapovi, malce podoben našemu Bledu. Nisem trudil, ampak burek in čevapčiči so kar bodli v oči. Nisem jih izbral.
Ogledal sem si še največje evrospke slapove iz vseh strani. Mogočni, malce ohladijo, mi je pa všeč, da okoli ni plastičnih ringlšpilov in podobne navlake. Spodnji del nudi razgled na celotno panoramo slapov, zgornji del pa ponudi dotik vode in razgled od zgoraj. Priporočam!
Cene? Za pico in pivo sem dal petindvajset, za tisti sladoled iz avtomata pa štiri evre.Tisti avtomobili stanejo...
Jutri nadaljujem še malo po Švici, grem do Bodensee-ja.