Ponoči sem spal v bazenu. Sintetične rjuhe naravnost obožujem, slabe so pozimi, slabe so poleti. Pojma nimam zakaj to uporabljajo. Skratka, spala sva pri odprtem balkonu, teklo mi je iz vseh por, obup. Ampak, take stvari pričakujem, zjutraj se pač stuširaš.
Zajtrk je bil pripravljen pred vrati, količinsko ravno za enega, kako sta gostitelja ocenila količino ne vem. Pojedla sva vse in šla. Bil sva v naselju Haidenau, malce ven iz Dresdna, zato sva se usmerila proti Elbi. Seveda ni nihče resno jemal table za obvoz, zato sva po super začetku obrnila in se vrnila skoraj nazaj na začetek in nadaljevala po glavni cesti. Po nekaj tablah je bil obvoz končan in vrnila sva se k Elbi.
Prvi večji kraj ob poti - Pirna - se je hitro pojavil. Zanimivo v Pirni je to, da imajo na avtomobilskih tablicah napisano PIR. Enega sem videl, ki je imel naprej napisano še NA. Ja, pa daj enega, a ne. Še vedno po urejeni kolesarski sva nadaljevala proti prejšnji dan določenem prvem postanku. Polna predsodkov se namreč bližava meji in nočeva doživeti neprijetnih presenečenj. V kraju Bad Schandau sva šla čez Elbo na drugo stran v trgovino, potem pa nazaj na Elberadweg. Ta pokrajina, oziroma kar narodni park, se imenuje Švicarska Saška. Gore, no nekakšne vzpetine, ogromne skale, so prekrasne in predvidevam tudi vrtoglave. Visoko zgoraj sem opazil tudi mostove in ograje, preveril sem na spletu in videl, da je tu ogromno lepih skoraj planinskih poti, po soteskah, mostovih, žlebovih, skratka super ideja za izlet. Podobno kot na nemški, je tudi na češki strani meje. Midva časa za to nisva rezervirala, nadaljevala sva proti meji.
Peljala sva se ob reki navgor, veter skoraj po pravilu piha v prsa. Malce moreče, ampak sva nekako premagala te kilometre. Pred nama se je pojavila nemško - češka meja. Nobene kontrole, policaja, kogarkoli. Če greš z avtobusom te pregledajo, s kolesom pa potuješ v pravem evropskem duhu. Sledilo je obvezno slikanje in pozdrav prejšnji državi in pozdrav novi državi. Pot sva nadaljevala ob Labi. Ne nisva našla druge reke, ampak Čehi Elbo imenujejo Laba.
Labská Stezka je super kolesarska pot. Pričakoval sem pesek, naletela pa sva na lepo asfaltirano pot, brez kock, če že so bili lepo položeni tlakovci. Čestitam, bravo Češka!
Prvi kraj na poti je bil Děčín, mesto z industrijo in lepimi zgradbami, nad mestom je grad, impresiven pa je most. Ob poti lahko opaziš do kam je segla voda v poplavah leta 2002. Verjetno so te poplave tudi botrovale temu, da so v teh krajih uredili nasipe in brežino. Nadaljevala sva ob Labi do naslednjega mesta Litoměřice, ves čas po lepi stezki, edino v kraju Žalhostice je bilo pa res nekaj metrov peska. Vročina je naraščala in vsak košček sence je bil več kot dobrodošel.
Po kratki pavzi sva nadaljevala proti Mělníku. Danes sva srečala ogromno kolesarjev, vseh starosti, družin, pa tudi specialkarjev, stezka je res lepa, razgledi so fantastični, ob poti je tudi veliko barčkov, prodajajo pa zmrzlino. Hehe, le kaj je to? Eno uro pred ciljem naju je prehitela nevihta, nisva bila mokra, cesta pa, zato je bilo vse zapacano. Prvi dan na Češkem je bil enkraten, edina slaba stvar so odvezani šoferji. Divjajo, pa čeprav je bilo mokro, do konca. Se bo treba kar se da izogibati glavnih cest. V Mělníku je bil festival piva, vina in hrane. Pa sem ga, enega 600 gramskega. Ne me vprašat kam je to šlo, bil je pa super. Vseeno bom napisal, da sva bila v mikropivovarni in burger baru z imenom Nemi Medved. In moj dobre pol kile težak mesni zalogaj se je imenoval Očeta Grizlija burger.
To je bila najdaljša etapa na celotni Kopani, mogoče tudi najbolj pestra in niti ne najbolj vroča.
Relive 'Dresden Nemčija - Mělník Češka Kopana stage 7'