Uspelo mi je oditi pred sedmo uro, ja zunaj pa je bilo malček bolj hladno. Za nagrado najprej vzpon, takoj desetka, da se noge zbudijo. Na vrhu hribčka sem pogledal proti hribom naprej. Oblaki se še niso dvignili, kar močno oblačno je bilo. Nič, grem kar se da daleč upam, da čim dalj. Cesta je bila suha in končno je prišla nagrada. Seveda spal sem na osemsto, spust je bil super do vasi Vrbovsko, kjer sem se ustavil v trgovini. Potem pa spet navzgor. Eh. Potem pa spet spust in gor. Vendar je bilo gor vedno manj, dol pa vedno več. Peljal sem se mimo Vinice, ampak po hrvaški strani seveda. Bosiljevo, Bosanci, ne ne grem na avtocesto proti Splitu, ampak naprej dol in dol. Super je letelo, vozil sem se mimo vinogradov in zidanc, skozi vasice, ki jih na zemljevidu sploh ni. Sploh je čudno, kako malo trgovin je na zemljevidih, v resnici pa je skoraj v vsaki vasi ena tista mala. Gavranović, ali pa pazi to, Strahinjčica.
Pred eno sem se spet ustavil in opazoval zamenjane vloge v enem športnem Audiju. Blondinka je šla v trgovino, bila je večja od mene in tanka kot moja dva bidona. Desc je lepo v avtu počakal, potem pa sta šla naprej. Aja, ona je vozila. Le kako, v tistih čevljih na zobotrebce? Pismo, nisem pogledal kje sta imela volan. Moja ženka bi to vse pregledala, eh naslednjič.
Pred eno sem se spet ustavil in opazoval zamenjane vloge v enem športnem Audiju. Blondinka je šla v trgovino, bila je večja od mene in tanka kot moja dva bidona. Desc je lepo v avtu počakal, potem pa sta šla naprej. Aja, ona je vozila. Le kako, v tistih čevljih na zobotrebce? Pismo, nisem pogledal kje sta imela volan. Moja ženka bi to vse pregledala, eh naslednjič.
Jastrebarsko sem si vzel za nekakšen mejnik, končno malce večje mesto, končno semafor. Lahko vsaj malo počijem. Jaska je na robu Zagreba in tako sem se zahodno od Zagreba res za hip znašel znotraj mesta. Popil kavo in radler in zapustil mesto po nekakšni obvoznici, kot je v Ljubljani. Dva kilometra adrenalina, policaji nič, torej je vse ok. Cesta na avtocesto, jaz pa dol, po cesti okoli Sljemena. Tu se prične Krapinska občina in takoj za tablo kratka dvanajstka. Me je imelo, da bi sestopil. Seveda nisem.
Pot se je zaključevala, Stubičke toplice so me sicer vabile, ampak bolj me je razveselila zaključna strmina. Po mojem kar šestnajst, prvo kolo mi je kar dvigovalo. Na cilju pa tuš, hrana in spanje. Pol poti je za menoj, jutri pa naprej proti Madžarski.
 | Slike s poti |  | Relive |
Evo zdj pa še pol. Na lepše ;)
OdgovoriIzbriši