Zajtrk je bil športen, jogurt, nekaj žemlji podobnega in piškoti, potem pa odhod. Ne vem kako je Dancem to uspelo, ampak tu so kolesarske steze doma. Kakorkoli se obrneš, vedno imaš rešitev - kolesarsko stezo pri roki. Potem, ko sva zapustila Køge, sva hitro prišla na jutranjo kolesarsko pot, ki je bila označena s soncem. Torej nekakšna sončna pot. Vozila sva se po podeželju, ki je spominjalo na park.
Povsod okoli po poljih so ležale bale. Tiste velike kvadraste, ampak ne deset, ampak sto, dvesto, tristo.... Ne vem kaj počnejo s takšno količino bal, mislim, da proizvajajo dve ključni zadevi: opeko in pivo. Edino tako si lahko razlagam nenavadno opečnato arhitekturo vseh naselij in krajev. V ozadju pa skoraj po pravilu vetrnice.
Vožnja je bila en sam užitek. Drevoredi, nov, ali pa vsaj lep asfalt in ravnina. Potem pa se je mimo pripeljal prvi avtomobil, pravi tujek, nenavadno, kmalu za njim se je pojavil še droben klanec. Mogoče sva se dvignila za deset metrov, kljub temu pa je bil občutek tak kot, da bi bil v gozdu na Gorenjskem.
Vožnja je bila en sam užitek. Drevoredi, nov, ali pa vsaj lep asfalt in ravnina. Potem pa se je mimo pripeljal prvi avtomobil, pravi tujek, nenavadno, kmalu za njim se je pojavil še droben klanec. Mogoče sva se dvignila za deset metrov, kljub temu pa je bil občutek tak kot, da bi bil v gozdu na Gorenjskem.
Med debatiranjem na kolesu sva prišla v vas Faxe, kjer delajo tisto pivo, ki ga pri nas prodajajo v litrskih pločevnikah. Tovarniške pivnice ni bilo, vonj okrog tovarne - pivovarne pa je bil zelo podoben vonju pivskega ekstrakta. V tej vasi imajo tudi Faxe cerkev in Faxe servis koles in Faxe to in Faxe ono. Je pa kraj zelo star, baje naj bi bil omenjen že trinajstem stoletju.
Ravna cesta in odprta polja niso povsem zadosten pogoj za idealno kolesarjenje, na taki ravnini seveda piha. V glavo seveda. Hitro sem ugotovil, da, če se mogočne vetrnice vrtijo, bom moral tudi jaz vrteti bolj močno. No, tako sva nadaljevala do kraja Praesto, ki leži ob morju, je pa majhno in zelo podobno kakšnemu mestu na Hrvaškem.
Tu sva se od uradne kolesarske poti umaknila proti jugu, vmesni leteči cilj je bil most med krajema Vordinborg in Orehoved. Pred mostom je bil krajši mostiček. Sem mislil, da je to že iskani most, potem pa sva se pripeljala na pravi most. Videti je star, vendar zelo prometen. Ampak brez skrbi, en pas je na voljo za železnico, dva za cesto in še ločena kolesarska pot. Tri kilometre čez morje. Pihalo je zelo močno tako, da sva napredovala počasi.
Šla sva v ravno črto in malce odmaknjeno sem opazoval polja in vetrnice. Teh je tudi veliko, elektrike imajo verjetno dovolj.
Spotoma sva se med vožnjo z dvema specialkarjema pogovarjala kam greva, na naslednjem križišču sta šla možakarja v drugo smer.
Blag spust naju je pripeljal v Gedser, kjer sem na avtomatu kupil karti za trajekt. Cene naj primerja kdor želi, ampak petinštirideset evrov za dve osebi, dve kolesi in dve uri vožnje. Na trajektu internet, elektrika, udobna stranišča z avtomatskim razkuževanjem pokrova, toplo vodo, papirjem, ... mislim, da ni drago. Bi pa rad povedal še to, da sem kar nekaj časa iskal kakršnekoli informacije kako na trajekt, kje kupiti karte, koliko v resnici stane, kakšnen je vozni red, kam s kolesom in podobno. Na koncu sem si rekel, brezveze, kar bo pa bo. No in res. Karte na avtomatu, vozni red objavljen in ažuriran, kolesa imajo svoj prostor, dostop je enostaven, vse skupaj je zelo preprosto. V Gedserju je na postaju urejen tudi manjši muzej posvečen lokalni železnici.
Vožnja s trajektom je hitro minila, dobro uro in pol je trajalo. Trajekt izpluje zelo neopazno, na tej relaciji vozita dva in ta tokrat je bil povsem enak, vendar drug kot je bil prejšnji dan, ko sva bila še na avtobusu in trajektu.
V Rostocku, v Nemčiji, smo se kolesarji po kolesarski stezi pripeljali ven iz pristanišča. Tu spiva v hotelu, soba je dvodelna, zdaj, ko to pišem imam kolesarska oblačila že suha po pranju.
V Rostocku, v Nemčiji, smo se kolesarji po kolesarski stezi pripeljali ven iz pristanišča. Tu spiva v hotelu, soba je dvodelna, zdaj, ko to pišem imam kolesarska oblačila že suha po pranju.
Jedla sva makarone z lisičkami. Ja, Tina!!
Slike in pot bom prilepil kasneje, vse je na Stravi, mislim, da sva naredila danes stopetintrideset kilometrov. Dovolj bo, lahko noč.
Relive 'K02 Koge - Gedser'
Relive 'K02 Rostock City'