Že včeraj sem vse pripravil, da sem danes lahko ekspresno hitro odšel, res mi je uspelo odditi v petinštiridesetih minutah. Da ja ne bom vlaka zamudil, ker gre samo eden, dvajset čez šest. Do postaje sem prišel v hipu, ja včeraj sem razdaljo meril peš in se mi je zdelo bolj daleč. Bolje, da jaz čakam vlak, kot on mene in sem ga. Skoraj pol ure.
Na vlaku nikogar. En par, mojih let, mislim pa, da sta bila nažgana do konca. Vse postaje so jima bile smešne, no po eni uri režanja sta pa mrknila. Super.
Transferna etapa torej. Iz Ligurije čez hribe si res nisem želel tiščati kolesa, zato sem se lepo prepeljal z vlakom. Taki so tudi nasveti po italijanskih kolesarskih straneh. Vožnja traja kar tri ure, saj se dvigneš kar visoko, potem pa spustiš v Piemont, točneje v Cuneo. Kakšna razlika v primerjavi s prejšnjimi dnevi. Morja ni, so pa v ozadju gore, tooo, zrak pa tak, da ga lahko dihaš. Odlično.
No, veter ostaja, so me pa celo pot motile izredno slabe ozke ceste. Tiste pol metra pri robu je bilo razbitega ves čas, tako da sem se vozil čisto na robu. Sem že napisal, da je pihalo.
Glavni cilj mi je bil priti do reke Pad in se dotakniti Torina tako, da krajev ob poti niti nisem preveč spremljal. Bila je Busca, Saluzzo, Verzuolo, Manta, Moretta. Ves čas sem bil obdan s polji koruze, pšenice in nasadi sadja, podobno kot doma. In čisto nič drugega.
V kraju Moncalieri sem prišel v park in videl kje se Sangone zliva v Pad. Pad tu deluje kot Donava. Skoraj. Potem pa sem kar nadaljeval po poti ob Padu. No, tu pa sem končno naletel na zvezdo potovanja po kateri ima vse skupaj ime. Na Aido sem prišel, to vem zaradi zemljevida, znakov pa nisem videl, mogoče jutri.
Na poti ob Padu je bilo polno tekačev, sprehajalcev in kolesarjev. Naenkrat sem bil na mostu, s katerega sem lahko pogledal proti mestu. Gneča in predvsem vročina sta me odvrnila od ogleda po mestu. Hec je bil v tem, da sem štartal šele ob pol desetih in sedaj je bilo že res prevroče. Ob Padu sem tako bežal naprej.
Da se ne bi vse skupaj preveč zavleklo, sem zavil na cesto in v rahlem drncu odkronometriral do cilja. Za transfer bo dovolj.
Na cilju sem malce čakal na apartma, a sem to kasneje popravil s pravim italijanskim sladoledom, na katerega sem čakal v vrsti. Res je dober, pa ne ta, tisti v Kranju. Tale tukaj tistemu niti do žličke ne seže.
Nič, večerja in spat!!
Relive 'Cuneo - Chivasso'