No, pa je le sneg skopnel, mraz nas je zapustil in lahko pričnemo s kolesarjenjem v eksterierju. Naveličal sem sem kolovrata in komaj čakal, da se zaključi notranja sezona in skočim ven. Še en teden. Še nekaj dni. Kaj pa je to? Glavobol? Stanje za umret?! Pa me je. Po dveh letih uspešnega izogibanja nevarnosti okužbe, me je neka nova različica vendarle našla. Je to sploh še Covid-19, ali je morebiti 20, 21, mogoče celo 22? Nič, deset dni izolacije, prvih dni se sploh ne spomnim in zadeva je popustila. En super skok na
Maldive in v mesecu maju sem bil končno na kolesu. Mrtev. Brez energije, brez moči. Bo to sploh šlo?
Maj je hitro minil, junij se je bližal in ponavadi sem junija že imel splanirano, do sedaj že šestkrat, prijetno dopustniško kolesarjenje po Evropi. Kaj pa letos? Nič! Samo želje. Želje in ugibanja kaj mi je naredil kovid in kaj tisti morski raj na Zemlji. Pa je šlo. Ena vožnja, druga vožnja, tretja na čas, četrta na klanec, skoraj kot, da bi treniral. Nekaj voženj v službo in sedaj, ko smo že proti koncu julija le grem. Kam?
Ein Kreis um Österreich
Nekaj dolgov mi je lani ostalo in sem se odločil, da jih grem oddelati. Čez Jezersko do Dunaja. Potem pa sem si lani rekel, da moram enkrat Donavo odpeljati tudi v drugo smer. Lani je pihalo, seveda v obraz in telo in sem se res mučil ob Donavi. Recimo, da grem tokrat v drugo smer in bo pihalo v hrbet. Khm. Ne verjamem, grem pogledati.
Potem pa ob Donavi vse do Izare (orig. Isar), ki se izliva v Donavo in ob njej do bavarskega Monaka. Tam zavijem znova levo in se odpeljem mimo jezera Chiemsee, vse do Solnograda in potem nazaj do Beljaka in Jezerskega domov. Na zemljevidu ni ravno krog, recimo pa, da je to en tak krog okrog osrednjega dela Avstrije, zato sem to tudi poimenoval kot Ein Kreis um Österreich. Lahko, da je prevod napačen, moje kolo se prav nič ne sekira, ima dva večja kroga in kar precej manjših in komaj čaka na odhod.
Bralcem želim prijetno zabavo ob branju, pa pojdite na kolo! No, ali pa v gore, hribe, na morje, sneg je skopnel!!
