Ja števec krivim, čeprav seveda ni samo on kriv. Ob super začetku že zgodaj zjutraj, sva uživala ob sončnem vzhodu. Sonce z desne, v glavo ni svetilo, vožnja je bila res super. Po dobri urici sva se obrnila proti soncu. Cesta je bila ravna in šlo je kar samo. Krožišča so se kar vrstila, Aleš je spraševal če je smer prava in seveda sem rekel, da je. Kmalu se je z desne prikazalo morje. Šok. Kakšno morje, saj ne greva v Francijo po poti ob morju. No, hladen tuš na oba in pa pepel po meni. Naredila sva osem kilometrov v napačno smer. To pomeni še osem nazaj. Skupaj sem torej dodal šestnajst kilometrov. Rit se mi še sedaj zahvaljuje, Aleš pa ne. Seveda bi morala biti že na meji, tako pa sva bila daleč proč. No, palme (in plaža) so bile pa v kraju Roses vredne ogleda in poti.
Tišina.
Brez besed.
Še odlit nisem upal.
Ampak, čokoladka pomaga in nekako sva nadaljevala.
Počasi sva prišla do La Jonquere, pomalicala in se pripravila na prečkanje meje. Ta kraj je bil včasih znan po tem, da je nudil veliko mesenih in mesnih užitkov. Mesni so še danes na voljo, za ostale pa ne vem. V ogromni trgovini je bilo vsaj eno tretjino prostora namenjenega suhim salamam, mesu in ostalim mesnim izdelkov. Kasneje sem ugotovil, da je tovrstna hrana v Franciji še enkrat dražja kot v Španiji. Tudi na parkirišču je bila večina voznega parka francoskega.
Pot se iz mesta ven proti meji vzpenja in vzpenja, prometa je bilo vedno več in več in končno se je prikazala tabla 'Francia'. Takoj čez mejo pa se je pojavil še hujši vzpon, na vsaki strani pa neskončno trgovinic, parfumerij, skratka Baščaršija v malem, ogromno ljudi, ozka cesta in avtomobili. Počutil sem se kot kolesarji na gorskem cilju. Težko, a zabavno. Potem pa je sledil fantastičen spust. Tudi Francozi so kot kaže v redu vozniki.
Še vedno v transu zaradi dodatnih kilometrov sva prišla v Perpignan. Neokusno francosko mesto brez kolesarskih poti. Malce sva se iskala, nato pa le našla pot ven iz mesta. Občutek sem imel kot, da je mesto sestavljeno iz manjšega lepega starega dela mesta in nekega novega čudnega dodatka.
Lakota se je oglasila in po vaseh sva iskala kakšno trgovino ali gostilno. Nikjer nič, v kraju Saint-Hippolyte pa sva le našla odprto pravo grajsko gostilno, kjer sva se pošteno najedla. Kosilo sva dobila celo v treh hodih pa še kavo na koncu. Ja, piva mi možakar ni hotel ponuditi tako, da sem moral ostati pri kozarčku belega. Ni škodoval.
Ob kosilu je glavna vročina minila in tako sva lahko nadaljevala z vožnjo. Cilja pa seveda še nekaj časa ni bilo. Po dolgih, skoraj ravnih cestah sva se vozila še kakšno uro, nato pa prišla do Sigeana. Na enem izmed vzponov sem v daljavi opazil vetrnice, torej manjšo vetrno elektrarno. To pomeni, da v teh krajih rado piha in tudi je. Pihalo. Vožnja v klanec navzgor z vetrom v prsa je res posebno doživetje. Zakaj ni nikoli obratno? V Sigeanu stoji nekakšen safari park. Zelo lepo, veliko živali, turistov in temu primeren smrad. Ahhhh. S kolesom si v park nisva upala.
Ob kosilu je glavna vročina minila in tako sva lahko nadaljevala z vožnjo. Cilja pa seveda še nekaj časa ni bilo. Po dolgih, skoraj ravnih cestah sva se vozila še kakšno uro, nato pa prišla do Sigeana. Na enem izmed vzponov sem v daljavi opazil vetrnice, torej manjšo vetrno elektrarno. To pomeni, da v teh krajih rado piha in tudi je. Pihalo. Vožnja v klanec navzgor z vetrom v prsa je res posebno doživetje. Zakaj ni nikoli obratno? V Sigeanu stoji nekakšen safari park. Zelo lepo, veliko živali, turistov in temu primeren smrad. Ahhhh. S kolesom si v park nisva upala.
Pokrajina se je močno spremenila, vozila sva se skozi soline, en del je deloval povsem opuščeno, ob poti je bilo tudi nekaj bajerčkov, čeprav mislim, da je bila v njih morska in ne sladka voda. Vse skupaj je delovalo kot nekakšna obmorska puščava. Skozi morsko vasico Bages, sva se pripeljala v Narbonne. Lepo mesto, zelo veliko, prav tako brez kolesarskih poti. Hitro sva našla izhod in po povsem ravnih petih kilometrih prišla na cilj v Coursan. Iskala sva najin prelep butični hotel, v katerem je šefica 'madam Edith' za oženit. Hehe.