Od doma do Idrije

Zadnja etapa letošnje 'Od doma' avanture se je rahlo podaljšala zaradi fakultativnega izleta v Idrijo. Morebiti bi lahko celotno pot od doma do Jesenic, skozi Novo Gorico, odpeljal v enem kosu, vendar v družbi se pa splača sem ter tja počakati in si ogledati kakšen ovinek,dolino, ali pa kar gostilno.

Do Idrije je od doma kratka etapa, zato se tokrat nisem odpravljal prav zgodaj na pot. No, kaj prav veliko to ne spremeni, kompletna procedura je povsem enaka. Pakiranje vse navidez nepotrebne šare, tokrat samo za dva dneva, je še vedno duhamorno, in čeprav je že pozno poletje, sem še vedno na poti iz kopalnice pogledal 'sončno' kremo. Kolo se že vrti, torej, odhod!

Ura je bila dve popoldan, nekateri so se že vračali iz službe domov, tudi kar nekaj kolesarjev sem srečal na kranjskem polju. V času ohlapnejših (bolj normalnih) koronskih ukrepov smo se veselo pozdravljali in uživali vsak na svojem biciklu.

V Kranju sem že kar navajen, da vedno prenavljajo kakšne stare hiše, ali pa cesto, ali pa kakšno izložbo. Tudi tokrat so nekaj prenavljali, zanimivo, ljudi pa ob taki uri v mestu ni bilo. Nadaljeval sem po svoji klasični jutranji poti v službo. Skozi Planino in čez Delavski most in skozi Drulovko, naprej po desni strani Save proti Medvodam.

Takole popoldan se je po teh cestah čisto drugače peljati, kot pa ob petih zjutraj, ko ni nikogar na cesti. No, pa v službo grem drugačnih misli, kot pa recimo v Idrijo.

Skozi Zbilje in Medvode se moraš ob taki uri peljati zelo zbrano in tako se tudi dokaj nezavedno hitro pelješ naprej, kar naenkrat se je pred menoj pokazala Grmada. Sedaj, ko so v Mednem asfaltirali klanec do motela, je ta del prijetnejši. Bravo Medvode! No, potem pa sledi rodeo po številnih 'taležečih' skozi Stanežiče in hehe, Gunclje do Šentvida in Celovške ceste. Vem, da je za lokalne prebivalce ob poti to precej bolj varno, ampak poglejte si v tujini kako je to narejeno. Za kolesarja je vedno prepuščeno dovolj prostora. Tu imam vedno občutek, da sem v drugem časovnem obdobju.

S Celovške hitro zavijem proti Kosezam in ob bajerju se mi je tokrat pridružil Boštjan, ki se je danes še posebej pripravil za napad na Vrhniški klanec. Boštjan je lokalec v teh krajih in me je vodil skozi Brdo in Vrhovce proti Viču. Noro, kako se v tem koncu gradi. Nove stavbe, stanovanja, poslovni objekti, ko to vidiš sploh ne moreš verjeti, da je bilo možno najti še toliko prostora za take podvige. Ne vem kaj je bilo prej tukaj, ali so bile njive ali gozd, ali celo kakšno naselje, ampak čez nekaj let bo tu doma kar nekaj tisoč ljudi, če ne nekaj deset tisoč.

Pot skozi Brezovico proti Vrhniki je že klasična, delno urejena kolesarska pot, ki vodi deloma po kolesarski stezi ločeno od ceste, delno pa po cesti. Bila sva povsem zatopljena v pogovor, verjetno sva reševala svet, tempo sva imela nastavljen na varčevalni način tako, da sva se na Vrhniko pripeljala povsem ogreta in pripravljena na Klanec. Kratek postanek na bencinski črpalki naju je pozabaval z eno zanimivo sliko. Možakar s specialko je počakal na parkirišču, potem pa mu je iz bližnjega avtodoma nekdo prinesel stol, da se je možak vsedel in odpočil. Khm, do tega nivoja moramo še nadgraditi tole naše bicikliranje, se kdo javi za šoferja?

Prenovljeni Vrhniški klanec vedno hitreje prevozim, ampak vedno je to samo vmesni odsek in se mu nikoli ne posvetim zadosti. Začetek gre sedaj kar po kolesarski stezi, potem se ti odpre pogled na Vrhniko in nadaljuješ po cesti mimo obeh počivališč. Prometa prav veliko ni bilo, kolesarjev sploh ne in kmalu sem bil na vrhu klanca, ki je sedaj tudi na novo asfaltiran. Ob spustu proti Logatcu sva se spet zatopila v reševanje sveta. Napoleonov drevored so pričeli urejati, precejšnje število dreves so zamenjali tako, da tistega pravega občutka vožnje skozi drevored trenutno ni, ampak počakajmo, da drevesa zrastejo. Prejšno etapo tu skozi sem iskal tablo Logatec in res je ni bilo, tokrat je zasijala v vsej svoji lepoti.

Če se ne motim sem se letos tod vozil sedaj že četrtič, trikrat iz ljubljanske smeri in enkrat iz Žirov. Ker je bila tokrat cilj etape Idrija in ne recimo Koper sva v Kalcah izbrala tretjo možnost, smer proti Godoviču, mimo Hoterdščice. Cesta se tu rahlo vzpenja, je pa zelo odprta, pokrajina skoraj neposeljena, polja in gozdovi pa so povsod kamor ti seže pogled.

Logaško občino sva tu zapustila in vstopila v Idrijsko, seveda pa je do Idrije še daleč. Skozi Godovič sva se peljala z mislimi na jutrišnji dan, ko se bo potrebno vrniti iz Idrije in tu zaviti proti Črnemu vrhu, iz klanca v klanec. Ampak, to naj bo za jutri, za danes pa zaključni spust v Idrijo. Deset kilometrov klanca, super razgledne serpentine in zelo malo prometa, prijetna nagrada je ta klanec za konec etape. Žal mi je Idrije, ni sama kriva, da je v taki luknji, večkrat bi bil tukaj, ampak kaj, ko je potrebno speljati tudi pot nazaj ven. Kljub temu bom še prišel sem.

Današnja etapa je bila kratka, zame 86 kilometrov, za kolega pa malo manj, prijetna popoldanska vožnja se je zato zaključila z vzponom do hostla, sredi mesta sva zgrešila lažjo ovinkasto cesto in se do hostla povzpela po strmi cesti in stopnicah. V hostlu smo imeli zabavo s Pižamo, pred tem pa sva seveda odšla nazaj dol v mesto nekaj pojest.

'Idrja' lahko noč, jutri pa na Črni vrh, do Jesenic?

Povezava do slik