Noro kako čas beži, pol leta je že minilo od zgornje slike iz Kranja (druga po vrsti), no, od tiste še malo višje pa petindvajset. Tisti grafit na zidu kranjske Mestne hiše je ponatis, originalni se je pojavil še nekaj let pred tem, ravno v času mojega mučenja v srednješolskih klopeh. Vsak dan sem šel mimo tega zidu in napis se mi je vtisnil v spomin in kot kaže podzavestno bedel in čakal na to, da me bo nekoč spodbudil za kakšno traparijo. Ne, takrat v tistih časih nisem imel želje po kolesarjenju iz Amsterdama, mogoče me je mikalo le to, kako priti v Amsterdam. Danes, ni nič drugače, mladina moje takratne starosti razmišlja povsem enako, nič se ni spremenilo, to je verjetno dobro!
Po lanskoletni Kopani se nekaj časa nisem ukvarjal z razmišljanjem o tem kam naslednjič. Prav pred enim letom, torej januarja 2019 pa sem naredil prvi pregled zemljevidov in potem pustil vse skupaj, da se je samo razvilo v pravi predlog. V mesecu maju 2019 sem dokončno zarisal poti. Načrtovanje poti je doma za mizo povsem enostavno, izbereš smer, razdaljo in potem prepustiš, vsem tem aplikacijam, da predlagajo poti. Sledim idejam Eurovelo organizacije, ki pa so velikokrat bolj ideje, kot pa na terenu realizirane poti. Nemčija, Avstrija, Francija, Italija tudi Slovenija, lepo sledimo tem idejam, v Nemčiji imajo radi peščene poti, Francozi asfaltirane, Nizozemci naredijo skoraj parke, v Sloveniji pa še označeno ni. Potrebno je potem vse načrte preveriti tudi na straneh lokalnih kolesarskih združenj in tako se postavi bolj realen načrt. Razdalje se podaljšajo, višine dvignejo in ko zraven dodam še možna (in cenovno dostopna) prenočišča, se načrt v moji glavi potrdi.
Do Amsterdama najlažje prideš z letalom, vendar je kolo problem. Druga najlažja možnost je vlak, vendar je problem kolo in številna prestopanja. Tretja najlažja možnost je avtobus, to sem izbral, potreboval sem skoraj cel dan do Amsterdama in to iz Celovca. Poceni možnost, celo spiš lahko pa še wc je na voljo. Kolo pa privežejo na prtljažnik. Moj nasvet morebitnim popotnikom, ki bodo šli s kolesom na avtobus na tako dolgo pot je, da naj zavijejo kolo v 'celofan'. Avtobus ima zadaj izpuh, ki se lepo nanese na ročke, sedež, na vse.
Na poti sem bil na Nizozemskem, v Nemčiji, Franciji, Švici, Lichtensteinu, Italiji, Avstriji in v Sloveniji. Osem držav, osem jezikov. Po mojih izkušnjah lahko govoriš nemško ali angleško in boš preživel, če pa spregovoriš še tisti Buon Giorno boš pa v Italiji tudi sit. Nisem imel težav, tudi v Franciji sem se uspel pogovoriti, čeprav dalje od, Je suis Janez, ne pridem.
Od načrtovane poti se nisem nenačtovano umaknil, le tisti deževni dan mi je spremenil načrte tako, da sem od 1839-ih kilometrov naredil le 1672 kilometrov. To je kar celodnevna razlika, kljub temu, da sem nekajkrat naredil precej kilometrov več. Vožnja z vlakom v Dolomitih je bila bolj vabljiva. Ne, trideset kilometrov dolgih težkih klancev po enem tednu kolesarjenja in v vročini preko trideset stopinj me nekako ne privlači preveč.
Cenovno težko ocenim vse skupaj, sem pa dal za prenočevanje šeststopetdeset evrov, potem pa še dobrih sto za avtobusni prevoz in še kakšnih tristo za prehrano. Ja, blizu ali pa celo čez jurja, za trinajst dni, za eno osebo, se zdi kar veliko. Hec je v tem, da kljub temu, da sem bil sam, sem vedno plačal sobo za malo manj kot dva. V sobi za eno osebo še nisem bil. Če sta na poti dva, se pa stroški za spanje skoraj razpolovijo.
To je bila moja četrta daljša dogodivščina in počasi se ukvarjam z naslednjo. Morebiti bom dodal en dan počitka, recimo sedmi dan, namreč, ugotavljam, da je osmi dan, ko mine en teden potovanja, vedno malce odveč. Oziroma na polovici poti bi bilo še bolje. Lahko bi opral cunje, očistil kolo, na ta način bi imel lahko manj prtljage.
Ok, zdaj pa samo še tole potem bo pa dovolj. Na Nizozemskem je bilo fantastično, tam je raj za kolesarje, so pa domačini malce nepredvidljivi in moraš biti pozoren na to kdaj bo kdo kam zavil. Izven mest so kolesarske poti še vedno fantastično označene in urejene, tam preživeti kolesarski dopust mora biti noro dobro. Nemčija za odtenek zaostaja, prav tako kar precej urejeno in označeno, so pa Nemci bolj nori na pesek in tlakovce, tako, da je včasih že kar naporno. Francije sem se le dotaknil, ob Renu je kolesarska pot odlična, glavni francoski del pa sem zaradi slabega vremena izpustil. Renski slapovi, Švica, Bodensko jezero in kraj kot je Konstanca so razred zase. Super turistično, ampak nekako v pravem razmerju med gnečo in naravo. Jezero je kot morje, pred menoj pa so se že dvigale gore. Fantastični razgledi. Potem je sledil prehod čez Alpe, ki je bil povsem drugačen od ravninskega kolesarjenja ob Renu. Tirolska in Dolomiti so prava paša za oči, gore, reke, polja in nobenega industrijskega mesta. Sem se pa vozil ravno po robu vročinskega vala tako, da je bilo peklensko vroče, malo manj kot v dolini. Zadnji dan po Ziljski dolini je bilo petinštirideset stopinj na števcu, ko sem se vozil po soncu.
Adijo Elten pozdrav Köln DamDam 03
V šlinge DamDam 04
Okljuka za okljuko DamDam 05
Prvi poletni dan DamDam 06
Sedmi dan DamDam 07
Sončna nedelja v Švici DamDam 08
Štiri države na dan DamDam 09
Tirolska kapljica DamDam 10
Brenner - Bruneck DamDam 11
Sillian - Kransterdam DamDam 12
Zaključek
Hvala za pozornost in vse super komentarje!