Od doma do Sevnice, no, do Radeč

Slovenija pokaži se. No, pa se je skrila. Najraje bi natresel celo goro komentarjev o turizmu in gostilnah in o tem, da jim je ažurnost spletnih strani španska vas. Vsa kolesarjenja po tujini sem organiziral preko spleta, pri nas pa, ...., ne, ne bom, ok.

Torej, malce sem se šel vozit po naši prelepi deželici. Prvo etapo sem začel doma, torej štartal sem od doma. Tokrat brez nahrbtnika, samo z vrečo. Kaj pa vem. Ni, preveč praktično, stalno odpiranje in zapiranje mi je že presedalo. Je pa fino, ker imaš prost hrbet.

Včeraj sem cel dan jedel in pil, da sem si pripravil hitro zalogo. Nekaj hrane sem stlačil v vrečo in čakal na jutro. Vremenska napoved je bila super, do šestih še malo kapelj, potem pa mir. In res, zjutraj sem vstal pred peto uro, pogledal ven, bilo je oblačno, brez dežja. Torej grem. Vse kar sem si pripravil za  dež, sem navlekel nase, zjutraj pa z veseljem slekel.

Dežno opremo sem dal za vsak slučaj v vrečo in štartal. Fina temperatura, brez prometa in dežja. Preračunaval sem koliko kilometrov je do cilja, ko je v Kranju začelo rositi. Prav, malo paše.

Po desnem bregu Save sem se peljal kot v službo. Vasi Orehek, Breg, Jma, Mavčiče, Podreča, Zbilje so se duhu arome kave umaknile v Medvodah. Rosilo je vedno bolj in bolj. Ko sem skozi Medno in Stanežiče prišel v Ljubljano je padalo.

Peljal sem se mimo Živalskega vrta, ko me je premagal klic narave. Tako pač je. In med tem slavnim opravilom, se je kolo kar samo odpeljalo v gozd med mokra drevesa in podrastje. Bah, svinjarija. No, kolo sem rešil iz blata, k sreči pa je dovolj deževalo, da se je najhuje kar samo opralo. 

Potem sem se peljal mimo slavne predavalnice za fiziko, kjer sem preživel kar nekaj študentskega časa. Po intuiciji sem uspešno narobe zavil in se znašel na Rakovi Jelši, čez avtocesto. Khm, potem sem se zapeljal nazaj in znova v istem križišču spet narobe zavil. No, v tretje je šel pa Rado, jaz pa za njim. Pa tako velik je Rudnik. Tega konca Ljubljane res ne poznam, tu sem se vozil bolj po svojem občutku, ne po zemljevidu. Nekje na Jurčkovi sem imel dovolj. Stop. Pod streho. Nase sem navlekel kapo za čelado, dežno jakno in galoše za v dež. No, zdaj sem pa pripravljen, nebo je opravljalo svoj klic narave. In to konkretno. Še dobro, da nisem vsega skupaj pustil doma.

Vožnja v dežju je zoprna, drsi, zavore ne primejo, vozniki pa vozijo kot, da ni nič. Bolj, ko šprica, bolje je. Je pa manj prometa in manj vroče. Na Škofljici sem bil kot bi mignil, tudi proti Grosuplju je kar letelo. Ceste so bile prazne, pravzaprav, hvala, dež. Še nekaj vasi potem pa presenečenje. Državna cesta, ki je bila včasih peščena je sedaj asfaltirana. Noro, v teh časih. Super, Veliko Mlačevo - Krka je sedaj super cesta, skozi gozd in teh sedem kilometrov je bilo hitro za mano. Zagradec je lep, ampak, ko dežuje prijetno kratek.

V teh koncih se je ulilo bolj močno, zato sem do Žužemberka bolj plaval. Imam očala z vstavki z dioptrijo in ko se vmes nabere voda si kot riba. Moje aktivno plavanje v mladih letih mi je prav prišlo, v vodi sem doma. Tik pred gradom v Žužemberku, me je neki nesebični šofer mestnega terenca iz prestolnice stuširal. Hvala model, res si faca.

Med plavanjem po cesti sem uspel malo opazovati okolico, Krka je bila zelo zelo rjava, žal v tem dežju ni delovala osvežilno. Odcep za Novo mesto me je zelo mikal, ampak pred tem se namenil narediti še en krog po Dolenjskem in Beli Krajini. Dolenjske toplice so bile bolj fontana, potem pa se je v Kočevskih poljanah od nekod prikazal sedem kilometrski klanec na Brezovico. Malce mučenja je bilo v redu, mimo mene pa Nemci, Avstrijci in Nizozemci. Skoraj čez mene pa Slovenci. Groza. Na vrhu klanca pa se je prijazno začel super spust, okoli mene pa samo gozd. Nekaj hiš sem ter tja, pravljica v prebujanju. Kmalu se je odprl čudovit pogled na Črnomelj, v katerega se po dolgem ovinku spustiš in skozi nova krožišča prideš do mesta. Po obronkih so se vlekli oblaki in megla.

Skoraj točno pri znaku za Črnomelj je bilo pol poti opravljene. 125 kilometrov. Aja, še to, tale Bela Krajina je dežela golfov in twingov. Pa morebiti kakšen Mercedes je vmes. Prepustil sem se intuiciji in nadaljeval proti Metliki. Malce brcam in zavijam in po drugi poti pridem spet do istega znaka. Lep krogec sem naredil. V drugo sem bral znake in je šlo. Tale moja intuicija je malce čudna, že drugič danes sem se vrtel v krogu.

Dežja ni bilo več, celo sonce je posijalo. Premočen in prešvican sem zasmradil pol države. Hehe. Metlika je zanimivo mesto, med grički, z zelo lepimi starimi hišami, tudi stari center kraja je iz drugega časa. Za Metliko pa spet klanec, tokrat devet kilometrov do Vahte. Ta klanec je kar strupen. Pa sem ga, v sede. Pred tem sem še pred Jugorjem slekel vso dežno opremo, pomalical in kar zadihal brez tiste kape na glavi in galoš na nogah.

Potem pa dol. Bilo je že suho, korajža v nogah, brzina pa v gumah. Noro, Novo mesto kot bi mignil. V mestu sem naletel na mladoporočenca in kar s kolesa čestital. Bumbar me je debelo gledal, nevesta pa se je lepo zahvalila in nasmejala. Naj jima traja! Pogled na Novo mesto iz mostov čez Krko je kot narisan, kot slika v kakšnem filmu. Stari del mesta so lepo preuredili in zaprli za promet, ker pa je sonce pregnalo dež, so bile kavarnice počasi že zasedene.

Nadaljeval sem po lepo urejeni kolesarski stezi mimo Plave lagune in tistega Hrošča, ki je na strehi že štirideset let, na hitro skočil do žlahte, potem pa naprej proti Otočcu. Lepo kolesarsko pot so tu naredili, najprej zaviješ desno mimo ogrooomne pletenke, potem pa spet po kolesarski in celo ločeni zaprti cesti do Otočca. Krka in grad naredita tukaj pravljično podobo. 

Še en kratek klanček, potem pa do Šentjerneja nič, pa tudi naprej ne. Ravnina, brez hribov, brez prometa, brez dežja, sanjsko. Prišel sem do še enega idiličnega kraja ob Krki, do Kostanjevice. Ustavil sem se na mostu in užival v prijetni veduti. Pogled na stari del kraja, ki leži ob Krki te kar uspava. Skozi Cerklje, mimo kraja Kalce Naklo in mimo Krške vasi do sotočja Save in Krke je šlo kar samo od sebe. Potem pa sem prišel do Brežic. Malo me je vleklo desno v toplice, ampak žal se moja pot še ni končala, zato sem nadaljeval skozi lično preurejeno mestno jedro Brežic.

Na dopoldanski dež sem že zdavnaj pozabil, prijetno sonce pa se je tudi že malce spustilo, tako, da mi je v Krškem začelo svetiti v obraz. Sprva prijetno, potem ma malce nadležno. Krško sem kar preskočil, kajti cilj je bila Sevnica. V teh krajih sem že kolesaril, ampak vedno po desni strani Save, tokrat pa po levi in je celo bolje. Cesta je malenkost slabša, prometa pa ni. Nekajkrat prečkaš železnico, drugače je pa zelo idilično, podobno kot ob Donavi ali Renu. Peljal sem se mimo hidroelektraren, tudi mimo nesrečne Blance.

Končno sem prispel do Sevnice, predvidenih 240 kilometrov, se je potegnilo do 250. Nekako mi ni bilo zadosti, do vlaka je bilo pa še skoraj tri ure, zato sem fakultativno nadaljeval pot do Radeč, tako, da se je števec ustavil pri 265 kilometrih. Zame največ do sedaj, čeprav nisem imel namena postavljati rekorda.

Dovolj, večerjal sem v bližnji gostilni, potem pa čakal tako kot Oto na tisti vlak, ki me je zapeljal do Ljubljane. Od tam pa zahvaljujoč ženi, z avtom do doma. Fantastična pot, dež je pozabljen, klanci tudi, sledi pa dva dni spanja.

Od doma do Radeč je šlo, prva etapa končana.

Povezava do slik

Relive 'Od doma do Sevnice'