Kam bi šel? V Kranj? V Ljubljano? Khm, na Jezersko. Ta bo dobra ja. Prav. Vso kramo sem naložil v nahrbtnik, se poslovil od družine in se odpeljal - smer Jezersko.
Pot do Preddvora je dokaj običajna, šel sem mimo Brda, če se bom slučajno premislil, pa se nisem.V Preddvoru, pravzaprav v Tupaličah pa težka odločitev. Levo v klanec ali desno domov. Levo! Torej, pot se prične počasi dvigovati, vendar se s kolesom kar hitro peljem. Nenadoma je pred mano že najdaljša slovenska vas Kokra, katere konca pa sploh nisem videl. Neverjetno, kadarkoli se peljem na Jezersko, vedno nekaj delajo na cesti. Tudi tokrat so, kar je zelo pohvalno. Še recimo deset let flikanja ceste, pa bodo spet lahko začeli na začetku. Po poti sem srečal tabornike in hitro prišel na Jezersko. Pomanjkanje vode me je vleklo na bencinsko črpalko, ki pa je bila zaprta! V četrtek dopoldan se pa res ne splača imeti odprtega servisa?! Zato sem se zapeljal do jezera, gostilnica je bila kar lepo obiskana, birt pa mi je zaračunal 6€ za dva litra vode. Iskal sem zlate lističe v vodi pa jih ni bilo tako, da ne vem čemu taka cena.
Okrepčan nadaljujem pot proti vrhu, proti mejnemu prehodu. Presenetilo me je, da je do vrha skoraj pet kilometrov, ampak nič ne de. Znižam prestave pa gre. Ko sem presegel serpentino na tisoč metrih sem počakal in užival v tem, da sem prvič s kolesom tako visoko. Grem kar nazaj? Še dva, tri ovinke in pridem na vrh. Meja je povsem zapuščena, nekdaj kar zelo obiskana gostilna prazno zapuščena. Zanimivo, na avstrijski strani pa je vseeno malce bolje. Sledi pavza in razmislek, grem nazaj ali naprej? Na več kot 1200 metrih gredo misli bolj počasi.
Naprej! Spust z Jezerskega na avstrijsko stran je nor. Ovinke polagam kot italijanski Il Dottore, drvelo je tako, da sem skoraj zgrešil odcep za Pavličevo sedlo. Pravzaprav sem ga zgrešil, ker se nisem uspel ustaviti. Ok, obrnem in nadaljujem proti Sedlu, le osem kilometrov je do vrha. Najprej se še bolj spustim in kmalu me začne skrbeti. Ali je Pavličevo sedlo višje od Jezerskega ali ne? Čeprav sem upal, da ne, se je izkazalo, da je. In to precej. Ko se je cesta vzdignila, sem začutil prave klance. Tu se pot strmo vzpenja, prva prestava na kolesu postane izredno težka. Brcam tako, še nekaj metrov nato pa sestopim. Ja, priznam. Pet kilometrov pred vrhom sem pot nadaljeval peš. Štejem korake, pridem do sto, naredim pa samo dobrim sto metrov. Kriza. Prehiti me avto. Čisto počasi, s prvo prestavo, ker hitreje ne gre. Ja klanec je tu res pravi. Nenadoma se cesta poravna in skočim na kolo, naredim dva ovinka in spet zid! In tako se lepo ponavlja, dokler ni do vrha samo še en kilometer. Pogledam nazaj, Jezerski vrh je že pod mano, pogledam na GPS in vidim, da sem 1440 metrov visoko. Kriška, Kališče, Krvavec, pismo s kolesom. Sedla pa nikjer. Nato sem našel prijetno počivališče, z zdravo okrepčilno vodo, ker sem pričakoval spust sem se oblekel in pripravil na dirko. Res, do Pavličevega sedla je sledil spust in evo, spet sem v Sloveniji.
Po vseh fizikalnih zakonih mora sedaj slediti dolg spust. In res je, skoraj trideset kilometrov sem drvel po cesti navzdol. Najprej po super ovinkih s Sedla, nato mimo vhoda v Logarsko dolino, nekje je Solčava, pa Luče, Ljubno pri Savinji in kar naenkrat pridrvim v Radmirje. Kljub brzini sem nekje vmes počakal in pomalical, nato pa gas naprej. V Radmirju pa spet odločitev, grem desno ali naravnost? Naredim manjši vzpon, ali večji. Eh, kaj pa je 902 napram 1200 ali 1400... Torej desno.
Gornji grad se izkaže bolj za doljnega ker klanca ni. Ob gasilskem domu se v bazenu kopajo vaški otroci, najraje bi kar s kolesom v bazen zapeljal. Ker vem, da Črnivec na 902 metrih ni na ravnini pričakujem dvig. Končno se cesta zopet postavi pokonci in klancem se znova odpre. Brcam in si govorim, da ne bom sestopil. Bliža pa se magična meja - 100 kilometrov. Ja prav pod vrhom, se po stotih kilometrih ustavim. Neka kita v nekem levem kolenu narekuje pavzo. Prav, pa pavza. Malce se okrepčam in napadem vrh, kar naenkrat pridem do vrha in si pogledam kje smo nekoč imeli ohcet prijatelja, ki bi danes tu lahko brcal z menoj (a ne Jure?). Pogledam naokrog, poslikam in spet premislim s fizikalnega vidika. Seveda dol bo letelo.
Res, deset kilometrov spusta dobro dene in kar naenkrat sem v Kamniku. Ne vem zakaj ampak grapefruit radler se mi je začel prikazovati v možganih, kaj pa vem zakaj. Skok na bencinsko je problem rešil.
Sledil je prijeten iztek, torej Kamnik, Križ, Moste, nato najbolj nevaren odsek do Vodic, Zapoge, Valburga, Smlednik, Trboje, Prebačevo, Hrastje in Kranj. Skozi Kranj sem kar švignil in prišel do Police.
Malce sem bil res izmučen, vendar mi ni žal. Pot je bila super zabavna, premagal sem višine, bil sem v Avstriji, pa še z avtom se nisem peljal. D'best!
Še malce statistike.
Števec na kolesu kaže 152 km, povprečna hitrost 18,4 km/h, celoten čas 8 ur in 15 minut. Seveda ta ne šteje pavz.
GPS kaže 153 km, povprečna hitrost 15,23 km/h in celoten čas 10 ur in štiri minute. Ta pa seveda upošteva pavze.
Povezava do slik.
Ja res je, lahko bi šel tudi skozi Tuhinjsko dolino. Mogoče pa naslednjič.
OdgovoriIzbriši