Na grad s kolesom

Pred mnogimi leti bi se s kočijo lahko udobno in brezskrbno odpeljal z Gorenjske na Dolenjsko. Ustavil bi se v Ljubljani, prečkal Grosuplje, v Ivančni Gorici pojedel kakšno dobro malico, nato pa bi se odpeljal do Žužemberka, kjer bi pojedel kosilo in se lepo ob reki Krki odpeljal do Dolenjskih Toplic. Kočije nimam, torej si lahko izberem le letalo, ladjo, avto, motor ali kolo. Letala, ladje in motorja nimam, z avtom ni tako zanimivo, ostane le še kolo:)

Sploh ne zgodaj zjutraj, bolj pozno dopoldan, zbudim svoje kolo. Ejga, greva! Proti Dolenjski. Klasičen začetek me vodi od Police do Kranja. Kranjsko polje je drugačno, kot nazadnje, ko sem šel do morja. Zrasla je koruza, pšenica, pa še ostale 'povrtnine'. Mesto Kranj je po zaključku Kranfesta v nedeljo dopoldan očiščeno in prazno, srečal sem le nekaj turistov. Na koncu mosta čez Kokro je že dišalo po čevapčičih, kar mi je že vzelo nekaj zaleta. Mimo Planine, Hrastij in Prebačevega sem se hitro pripeljal do Trboj kjer je dišalo po pravkar pečenih ribicah. Khm, je nedelja sploh pravi dan za kolesarjenje?

Pri prehodu meje med kranjsko in ljubljansko jurisdikcijo ni bilo težav, kolon tudi ne, zato sem nadaljeval pot do Šmarne Gore. Ob vznožju sem opazil, da na običajnem mestu ni več parkiranih avtomobilov, ker so baje uredili parkirišče. No ja, v resnici se je vse skupaj premaknilo naprej za dvesto metrov tako, da se je pokazalo, da s tem, da postaviš novo plačljivo parkirišče ne rešiš problema. Ne vem kdaj se bodo vrli možje iz občinskih uprav in županskih pisarn to naučili. Še ena sprememba, bolj pozitivna, pa je nova cesta skozi Tacen. Odlično.

Celovško sem tokrat napadel iz napačne strani, zato sem pred priključkom avtoceste na Celovško doživel nenadno izginotje kolesarske steze. Brez opozorila, table ali karkoli podobnega. Konec poti, trava in ograja. Zanimivo. Čez travo prideš do neke stare ceste, ki te pelje pod avtocesto in potem skozi Šentvid nazaj na Celovško. Vožnja po kolesarski cesti ob Celovški je pa bolj podobna krosu čez njive kot pa vožnji po cesti. Odcepi in semaforji so na deset metrov, steza je tako nagubana kot pravkar zorana njiva, po njej pa hodijo sprehajalci, ker je kot kaže pločnik rezerviran za nekaj drugega. Eh.... No mimo Tivolija je precej bolje. Na novo urejenem Kongresnem Trgu bi kar ostal in poslušal zanimivo glasbeno skupino, ampak sem vseeno nadaljeval pot mimo Križank in tiste piramide do Rudnika. Po Dolenjki sem tako hitro prišel do Lavrice in se na kratko ustavil pri spomeniku v spomin Jožetu Privšku na Škofljici. Vozi me vlak v daljave bi rekel Jože.

Sledi lepa razgledna vožnja z malce vzpona na Mali vrh pri Šmarju, spust skozi Šmarje Sap, skozi Cikavo v Grosuplje. Spregledal sem odcep proti Višnji Gori in zato nadaljeval proti vasi s čudnim imenom - Veliko Mlačevo. Še predno sem se dobro zavedel se je cesta spremenila v makadamsko gozdno pot. Sicer široka utrjena cesta je bila kar malo presenečenje, ki se je vleklo kar nekaj kilometrov. Najprej navzgor, potem pa še navzdol. Ko se pelješ dol si hitro v položaju speedway-ista. Srečal sem dva Nemca na kolesu, ki sta se kot kaže izgubila. Hladnokrvno sem zagotovil, da bomo kmalu prišli do Krke in da smo na pravi poti, čeprav nisem imel pojma kje smo in kam bomo prišli:) Vendar je delovalo in kmalu sem prišel v vas Gabrovčec in skozi Marinčo vas v Zagradec. Na poti sem na nekem električnem daljnovodu videl obešen par čevljev....
V Zagradcu je sledila pavza pred osnovno šolo, na klopci ob igralih.

Sit in odžejan niti nisem opazil kdaj sem prišel do Žužemberka, oziroma gradu Žužemberk. Lep grad, kar lepo obiskan, je prijetna popestritev ob poti. Cesta se nato spusti do Krke in tako se malce gor in malce dol vije vse do Dvora. Tu sem srečal nekega Angleža, ki je s seboj vozil vso prtljago in se prav uživaško vozil s kolesom po Sloveniji. Povedal mi je, da je na poti že cel mesec in me vprašal kam se pride. Vse poti gredo v Rim:) Njegove so šle proti Hrvaški in Grčiji, moje pa proti Dolenjskim Toplicam.

Pa kje je ta odcep? V Soteski zavijem desno, zgrešim odcep levo in se skozi Meniško vas pripeljem do Dolenjskih Toplic. Cilj je dosežen, prišel sem eno uro prezgodaj, pa nič zato. Pot je bila tokrat bolj kratka, no, krajša od stotke, pa vseeno zanimiva. Tokrat ni bilo kosila, ampak doma burek iz Kranja.

Nepomembna statistika.
Sports Tracker pravi, da sem se, skupaj s pavzami vozil štiri ure in 45 minut, s povprečno hitrostjo 20.4 km/h in naredil 97 kilometrov.
Števec na kolesu pa prav tako kaže 97 kilometrov in točno štiri ure vožnje, ob povprečni hitrosti 24.2 km/h, torej brez pavz.

Povezava do slik.