Prijatelj Marko me je konec leta 2010 vprašal, če sem še kaj plavalca, pa, če bi kaj plaval. Normalno, da bi rad še kakšno razdaljo preplaval, zakaj pa ne. In je nadaljeval, da bo v jeseni 2011 neka štafetna tekma in da bi poleg tekača (kar on sam) in kolesarja (še en Janez), potreboval še plavalca. Ni, problema. Kakšna je razdalja? Kratka? 1900m. Hitro sem preračunal in ugotovil, da bom v dobrih desetih mesecih uspel toliko natrenirati, da bom zdržal teh nekaj metrov.
November, december, januar in končno sem konec januarja 2011 po osemnajstih letih skočil v vodo z namenom, da bom treniral. Noro, občutki fenomenalni, tehnika in plavalna kondicija katastrofalna. Čez štirinajst dni sem poizkusil znova in popravil rezultat za dve minuti. Odlično, dobil sem zagon in tako bolj ali manj pogosto (bolj poredko) odtreniral za 1900 metrov. Kaj kmalu sem ugotovil, da imam kar nekaj težav s kravlom, oziroma močjo, ki jo potrebuješ za tako plavanje, zato sem za letos presedlal na prsno tehniko. V bazenu se je to izkazalo za pravo odločitev in tako sem se odločil, da bom samo prvih nekaj metrov plaval kravl.
Čas je preskočil vse in tako se je zgodil september in datum tekme se je nezadržno bližal. Ugotovil sem, da se tekma imenuje Loveman 2011 in da je to slovenska ironman polovička. Pri pravem Ironman triatlonu imamo 3.8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Pri polovički pa jasno 1.9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka. Jaz sem v štafeti samo plaval. Še dobro..... Tekmovanje poteka na Bledu in sicer v dveh dneh, prvi dan je tekma za otroke, potem Triatlon za vse in pa Olimpik triatlon, drugi dan pa Loveman.
Zadnji teden pred tekmovanjem sem imel še neprijetno bolniško, tako, da nisem nič treniral in sosed (Klemen Triler, eden najboljših slovenskih gorskih tekačev) mi je rekel, da sem pa zato vsaj spočit. On že ve....
Pof, pride nedelja, 18. september, ura je 6:45, čez 15 minut bo štart, voda ima 21.5 stopinj Celzija, zrak pa nekaj stopinj manj. Okoli mene na štartu stoji dvesto tekmovalcev, v kopalkah smo bili trije, ostali pa v neoprenskih oblekah. Reve zmrznjene..... No ja, nekateri so imeli spodaj kolesarske drese, za nadaljevanje tekmovanja. Potipam vodo, topla, super. Štarter zakliče vsi v vodo, pa do štrika. Takoj sem se prigrebel v prvo vrsto, še dvakrat vdihnil in štart. Dvesto sardel, štiristo rok, dvesto glav in ena proga. Gužva! Skoraj lahko slišim srce sotekmovalca na levi in desni strani, tako blizu smo bili. Plaval sem kravl in se držal prednje skupine, ko me je moč zapustila sem preklopil na prsno in nato nadaljeval. Skupina se je hitro raztegnila, kmalu so me nehali prehitevati in tako sem se lahko posvetil samo tehniki. Med tisoč in tisoč štiristo metri sem opazoval lep sončni vzhod, sonce je bilo nizko nad vodo in svetilo direktno v glavo. Zdaj vem, zakaj je štart tako zgodaj:)
Plavali smo dva kroga, oziroma pravokotnika. 950 metrov ima en krog. Plavati je bilo potrebno najprej dobrih štiristo metrov do boje, potem prečno do naslednje in nato štiristo nazaj. Nato pa šov za gledalce, naprej tek iz vode ven, okrog časomerilca in nato po pomolu s skokom nazaj v vodo. Pa spet do boje, počez in nazaj. Nato pa spet tek iz vode ven, do menjalnega mesta, kjer sem predal štafeto kolesarju Janezu.
Mojih petnajst minut zaostanka za prvim (tudi za mano jih je bilo še veliko), je kolesarju Janezu prišlo zelo prav. Ker kolesarji niso smeli tekmovati v zavetrju, je bilo dovoljeno zgolj prehitevanje. Janez je za to kot narejen. Nihče ga ni prehitel, on pa je prehitel skoraj vse in za prvim, po času, zaostal samo sedem minut, kar je na taki razdalji izredno malo in to je bil odličen rezultat. 90 km je bilo strmih, dolgih a vseeno premagljivih.
Med tem se je na svoj nastop pripravljal še Marko, ki se je kar malce dolgočasil, saj se je zelo načakal. Ob vzpodbudi domačih in prijateljev, ter odličnem rezultatu kolesarja Janeza, je pričel s tekom takrat, kot ostali najboljši. Čakalo ga je 21 km, torej trije krogi okrog jezera, pa še ena polovica. Pol ure na krog je odličen rezultat in verjamem, da je tudi Marko užival ob teku okrog jezera, še bolj, ko je videl, da je veliko tekačev še krepko za njim.
Po petih urah in petnajstih minutah smo vsi trije zadnjih petdeset metrov pretekli skupaj in osvojili odlično šesto mesto v moški štafeti.
Vsem individualnim tekmovalcem čestitam, Marku in Janezu pa se zahvaljujem za odlično štafeto, dobro družbo in veliko zabave.
Slike pa so na tej povezavi.
Več o dogodku pa mogoče tu.