Z Gorenjske na Primorsko, drugič!

Ha, leto je naokoli in prišel je čas za drugo, tokrat tradicionalno, popotovanje od doma do morja. Tokrat je bilo kolesarjenje precej lažje, predvsem zaradi družbe in ne zaradi morebitne kondicije. Družbe? Kdo pa danes ne kolesari? No ja, vsak po svoje, ampak v moji (službeni) družbi je pa kar nekaj zelo zagnanih kolesarjev. Kako se je začelo?

"Ej, a gre kdo z mano do morja?", sem vprašal. "Ja, sem te ravno mislu prašat.", je reku Vojc. Ob kavi sva predebatirala vse ovinke in klance, nakar se je našel še Cero: "A do Kopra? Seveda grem.". Še skoraj pozimi smo razmišljali o tem, kako nabrati kondicijo, za tako pot. Pa kako bi šli nazaj? Z vlakom? S kolesom? Z avtom?

Vsak po svoje smo nekje globoko v podzavesti razmišljali o tem, nakar nas je nepričakovano zadela napoved Velike recesije. Kaj to pomeni? Jah, odslej bomo hodili, kot kaže, v službo s kolesom. Prav potem pa napadimo Koper. Čakali smo proste vikende, čakali smo na vreme. Neverjetno, ampak točno po enem letu (od prvega popotovanja do Kopra), pride na vrsto prosta sobota, z lepim vremenom. Gremo!

Najprej sem se sam odpeljal. Ob šestih zjutraj od doma. Letos je bilo bolj mraz, zato sem bil oblečen kot čebula. Prsti na nogah so mi odreveneli tako, da sem kar malce hendikepiran:). Skozi Kranj je kar letelo, mimo nakupovalnih centrov kar brzelo in že sem bil v Trbojah. Pogled na jezero, v katerem se blešči jutranje sonce, ti iz glave izbriše še zadnje vsakodnevne tegobe in skrbi.

V rahli omotici (po domače zadetosti, verjetno od svežega zraka) pridrvim do dežele Šalabajskov. Hehe, letos je golf igrišče pod Šmarno goro še lepše kot lani. Klanca iz Smlednika tja gor sploh nisem več opazil. Pa tudi tistega gor in dol mimo Šmarne gore ne. V Tacnu so končno uredili cesto tako, da sem bil v hipu na Celovški v Ljubljani. Na istem mestu, še vedno lepem počivališču, sem počakal in preveril kako je z naslednjim junakom. "Sem že kle!", pravi Cero. Šment, a zamujam?!?

Pri bajerju v Kosezah Cero že gleda na uro. Ja, kam se ti mudi? Mimo Rožnika, skozi Rožno dolino in po Tržaški do Viča in naprej do Brezovice sva preklepetala kot bi mignil. Zdaj vem, kako se je voziti v zavetrju. Sem se počutil kot prikolica od vlačilca:). Tukaj je to, tam je tisto, nenadoma se nama je prikazala tabla Vrhnika. Nemogoče. Lani je bila bolj oddaljena. Ok, kmalu bo pavza, počakava na ostale in gremo dalje. Jok!

Vojc, žena in sin, so naju neusmiljeno pričakali pred Usnjarno. Kakšna pavza neki. Gas, gremo, bejžmo! Pa kaj vam je družba, ste Cankarja brali in vas še zebe in se vam mudi na morje? Prav, pa pojdimo. Po mojih petdesetih in Cerotovih dvajsetih se pridružijo torej Veseli vrhniški kolesarji. Ugriznemo v vrhniški klanec in skoraj kot, da bi ne bi več obstajal, osvojimo vrh. Malce podebatiramo in že se peljemo skozi Logatec. Tu še vedno čakajo Napoleona, da bo uredil svoj drevored.

Mimo Planinskega polja pridemo do moje polovice in to so spet Kačje ride. Pavza, sledi preoblačenje. Majica z dolgimi rokavi je bila mokra kot bi jo vzel iz pralnega stroja. Jap, čebulni stil dela svoje. Pogledam Cerota, kako kaj kaže stanje. Nekaj je omenjal Celje in cigarete, kaj pa vem, kaj ga je medlo. Po kratki pavzi je bil kot nov (resetiran) in šla sva nazaj v lov za tremi ubežniki, ki so naju čakali na vrhu klanca. V nizkem letu smo preleteli Postojno in komaj uspeli počakati na zadnji bencinski črpalki.

Tokrat sem si obnovil zaloge vode. Nikoli več ne bom ponovil lanskoletne napake, ko mi je zmanjkalo pijače. Glavobol je še najmanj zoprna reč, ki te lahko doleti. Huje je na stranišču. Pa pustimo to za druge debate. Polni vode, izotonične pijače in ostalega cukra nadaljujemo proti Nanosu.

V zavetrju za dvema, tremi ali štirimi kolesarji, je kolesarjenje kot sprehod v naravi. Malce piha in je. V takem vzdušju smo vozili mimo Razdrtega. Stotka, kjer sem lani počakal, je bila letos lažje dosegljiva in mimo te točke sem enostavno odbrzel. Naslednji postanek je bil na bencinski črpalki v Senožečah.

Medtem, ko je Cero razmišljal o smiselnosti potovanja in računal kako hitro lahko pride ponj žena, se je pripeljal kombi. Ven so poskali kolesarji, pripravili kolesa in se nonšalantno odpeljali proti morju? Prosim? S kombijem? V čem je hec? A greste do Rima? Aja, ok..... Mislm........

"Ajde Cero, gremo!", model vstane in greva. Ponovi se prejšnja zgodba, ubežnike ujameva na vrhu klanca. Ker sem imel dovolj vode, je bilo tole letos precej lažje in Kozino sem dosegel v precej manj diliričnem stanju kot lani. Kratka pavza in spust do vrha Črnega Kala. Ja prav piše, spust do vrha. Tu se  je skrival klanec, ki pa je res ubijalski. Pripelje pa te na vrh.

Tokrat smo imeli tudi malce geografije, sedaj vem, da tam gledam Trst in ne Koper. Eh, geografija ni moja matematika. "Družba, tu doli pa po pameti!", rečem ostalim (kot, da sem neki vodič), ampak Cerota že ni. Slišim, ga samo, da vpije, da bo poskusil, če bo letelo šestdeset na uro. Khm, sem pa mislim, da je zmatran. Do Dekanov se skoraj ne vidimo.

No, v Dekanih sem zgrešil pravo pot in družbo popeljal na neverjetno visoko vzpetino, kjer so me skoraj pretepli (v mislih), nato pa je sledil spust do prave Parenzane in nato (meni vedno) dolga pot, ravna do Kopra.

Nenadoma vsi spočiti, oberemo vsa krožna križišča in parkiramo na pomolu ob morju. Tako hitro smo šli na pivo, da sem pozabil slikati kolo na morju.

Uspelo nam je. Nekaterim prvič, drugim drugič, tretjemu pa n-tič:) Ob pivu, na prijetnem soncu, smo pozabili na vse muke in težave. Občutki so nori in eden drugemu prikimavamo, da bo potrebno to ponoviti.

Odlično! Bravo vsi!

Ne ni konec:)

"Pojdimo do Izole!"

"A si nor?"

"Ma, dej no...."

V hudih mukah, naženem čredo nazaj na kolo in tako se odpravimo na počasno ohlajanje proti Izoli. V Primaveri (pismo, kaj, če bi jih vzeli za sponzorja) smo si pripravili zaključno zabavo, z malico, s podelitvijo priznanj, smehom, utrujenimi nogami, smrdečimi nogavicami, .....

Pa je bilo konec. Tako smo zaključili drugo tradicionalno popotovanje od Gorenjske do Primorske. Naslednje leto bomo mogoče pot ponovili, mogoče razširili družbo, mogoče kaj več popili.

Važna je družba, zabava in pot, vseeno pa so tu moji statistični podatki. Števec na kolesu je kazal 149 km, ki sem jih prekolesaril v šestih urah in triindvajsetih minutah. Povprečna hitrost 23.3 km/h. To je čas brez postankov.

Povezava na slike



PS
Ta zapis je nastal malce kasneje, pot je bila opravljena 19. maja 2012.