Ker je napovedana huda vročina, začnem zelo zgodaj zjutraj. Brez odvečnih plasti obleke se tokrat odpeljem v drugo smer kot ponavadi. Proti Gorenjski. V jutranjem deliriju se peljem skozi Naklo, mimo naših prekrasnih krožišč s kozolcem in mlinskimi kamni, do klanca v Bistrico. Klanec nazaj gor me zbudi, spotoma opazujem recimo, da sončni vzhod, oziroma bolj dvig sonca izza Storžiča. Prečudovito, enkrat bom vstal samo zato, da bom to slikal. Še bolje pa bi bilo slikati Gorenjsko iz Storžiča dol, v jutranjih urah seveda.
Sobota zjutraj je najboljši čas za mirno kolesarjenje. Ni težkih tovornjakov, ki ne vem kam vedno vozijo na tone in tone peska, ni zaspano nervoznih šoferjev, ki se jim mudi v službo, ni kombijev, avtobusov. Super. Srečal sem samo poštarja in nenavadno veliko pešcev. Bi rekel, da so bili romarji, ki so romali na Brezje.
Na koncu Podbrezij pride na vrsto fantastičen spust, med katerim zapustiš naklansko občino in priletiš v radovljiško. Brez skrbi, po spustu vedno pride klanec in ta je kar konkreten. Brcaš, ko konj, nakar prideš do vasi z imenom Malo Dobro Polje. Dobro, dobro, ko si enkrat na vrhu. Kmalu zatem pa še Dobro Polje. Na levi se vidi tisti grdi kamnolom, ki kazi pogled proti Vodiški planini, na desni za avtocesto, pa sonce tokrat vstaja izza Dobrče. Skozi Črnivec, mimo Brezij, se pripeljem do Podvina.
Kakšen dren je bil včasih tu čez to skakalnico. Zdaj pa nikjer nikogar. Obrnem se desno proti Begunjam, skozi Otok, Zapuže in Zgošo, pridem mimo Elana v vas glasbe in gora. Ja, Avsenik in Begunje, harmonika in polka, to je Gorenjska in goveja juha. Tako misli marsikateri Slovenec. Meni do juhe ni bilo, mi je pa skozi Zabreznico, mimo Doslovč in Vrbe, vse tja do Žirovnice, v glavi donela predelana Avsenikova pesem. "Prelepa Gorenjska, v klanc si mi ti!" Sploh ne opaziš, ampak pot gre vseskozi navzgor.
Ta del Gorenjske je res rodil ogromno pesnikov in pisateljev. Skoraj na vsakem razpotju je smerokaz, ki kaže pot do rojstne hiše nekega znanega poeta. Skozi Mežkovo Žirovnico pridemo do prvega počitka in to nekje v Slovenskem Javorniku. Pred menoj je krasen razgled na Savo Dolinko in Jesenice.
Ok, zdaj pa naprej. Kot kaže je stereotip tako močan, da sem zjutraj okrog osme ure vohal sirov burek. Noro. Še dobro, da nisem bil lačen. No, mimo bolnice je sledil spust, nato pa sem se že peljal mimo Hrušice. Po izredno slabi glavni cesti sem kolovratil do odcepa za Mojstrano, ko sem nenadoma zagledal nekaj neverjetnega. Znak. D-2. Slovenska kolesarska pot, oziroma Kranjskogorska kolesarska pot. Če je že na uradnih straneh ni, je pa vsaj v živo označena. To je zelo kvalitetno skrit biser slovenskega turizma. Izredno lepa pot te pelje iz Mojstrane, do Kranjske Gore in naprej do Rateč. Skoraj nič po glavni cesti, veliko v senci dreves, mimo številnih počivališč. Pa še to, kolesar ima prednost pred vozili, ki morebiti prečkajo to pot. Odlično.
Pot je hitra in mimo smučišč si kot bi mignil. Rateče so hitro dosegljive in že sem v Italiji. Vidim znak, ki kaže, da je do cilja samo še pet kilometrov. Naravnost gre navadna steza, desno pa lepa nova kolesarska pot, pa še navzdol. Gas! En kilometer, klanec dol, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, še vedno klanec dol, osem. Stop! Nekaj je narobe, pisalo je štiri ne pa osem. Kje sem? Nek možakar na kolesu mi je razložil, da sem že skoraj v Trbižu. A? Kako? Ufff, nazaj! Brcam in brcam in brcam in po štirih kilometrih zavijem kar na glavno cesto. Vem, da me čaka strm klanec, zadnjih petsto metrov je peklenskih. Vseeno, zmaga, cilj, prvo jezero, pavza, voda, malica, počepi. Čez 80 kilometrov je bilo dovolj.
Zdaj pa nazaj. Po pravi poti je šlo kot bi mignil. Na tistem križišču sem videl, da ne smeš zaviti na lepo novo kolesarsko stezo. Iz Rateč se do Jesenic v resnici pelješ samo navzdol, v najtežji prestavi, pa še počivaš spotoma. Še to. Po Mojstrani te kolesarska pot vodi po gozdu do Jesenic. Ne verjemi, prideš v gozd, makedam, številna neoznačena razpotja, piknikarji. Ne! Lepo zavij nazaj na glavno cesto in mimo Hrušice nazaj do Jesenic.
Pot do doma je bila lahka in sproščujoča.
Po 153 kilometrih in šestih urah in pol vožnje, sem zadovoljen pospravil kolo. Videl sem lep del Gorenjske, malce Italije in veliko kolesarjev. Zapomnil pa si bom tudi ogromno nevidnih klancev, premalo vidnih oznak, vetra v glavo in ubijalskih 32 stopinj Celzija in to doma, v senci.
Priporočam!
30.6.2012
Povezava do slik