No, pa je spet prišla ena lepa avgustovska sobota. Vremenska napoved je kazala na ne preveč vroč dan, še celo nekaj dežja oziroma plohe so bile napovedane. To pa seveda ni tak problem, da bi kolo pustil doma počivati. Obljuba dela dolg, no pa s kolesom se je tudi fino voziti, pa smo se zmenili, da gremo skupaj do Belopeških jezer. Dva začneva od doma, tretji se nama priključi v Mojstrani, četrta pa potem nazaj grede, ko bomo šli domov.
Točno ob sedmih sva začela. Zjutraj je bilo kar malce hladno, kar pa zelo koristi, da nisi takoj premočen do konca. Uvodni klanci v Podbrezjah niso bili nič strašnega tako, da je bil dvokilometrski spust do konca Občine Naklo zelo zabaven. Dvig nazaj na Dobro Polje se vleče, še posebej, če te prehiti kolesar na specialki in to tako lahkotno kot, da se vozimo po ravnem. No potem sem videl, da je malce naprej tudi on upočasnil, kar mi je dalo krila v pedala. Pot se nadaljuje skozi Črnivec mimo Brezij, nato pa spet kratek klanec do Podvina. Tu sva zavila desno proti Begunjam. Dve turistki sta želeli nekaj vprašati, ampak žal, na kolesu zelo težko odgovarjam, še teže pa se je ustaviti.
Proti Begunjam naju je ujel drug kolesar in vprašal kam greva. Odgovoril sem, da do Belopeških jezer, on pa, da gre v Goriška Brda in šel naprej. Malce sumljivo mi je to bilo, ker je bila smer za Brda zelo nenavadna, ko pa sem ga isti dan še dvakrat srečal, sem ugotovil, da je to kot kaže neka uboga zguba, ki se pač vozi gor in dol in se postavlja pred kolesarji. Eh....
Hitro se vrstijo Begunje, pa občina Žirovnica, ki je res najlepša, in kmalu priletiva do table, ki označuje, da je pred nama mesto cvetja in jekla. Khm, kje pa je cvetje? Tokrat na Jesenicah ni dišalo po bureku, mogoče sva bila prezgodaj tam. Cero je bil še vidno spočit zato pavza ni bila potrebna in sva nadaljevala. Klical pa je že Luka, da je že v Mojstrani. Ja, desetminutna zamuda pri prihodu v Mojstrano. Skoraj tako, kot SŽ.
Luko sva poslala kar na pot, da bo že ogret, ko ga bova ujela. Iz Jesenic se proti Mojstrani pelješ po glavni cesti. Je kar smešno videti, ko te prehitevajo avtomobili s kolesi na strehi. Ja, gospoda, zakaj pa ne bi šli kar od doma, tako kot midva, ekološko, po gorenjsko? No ja, vsak po svoje.
V Mojstrani se priključiva na kolesarsko pot in nadaljujeva proti Kranjski Gori. Luko sva ujela po nekaj kilometrih. Nekaj časa smo se vozili skupaj, nakar mi je v nogah nekaj preklopilo. Po nekajdnevni turistični vožnji ob Donavi, se mi je zahotelo malce divjati po tej ravnini. Ostala dva kolesarja sem pustil zadaj (kar sicer ni lepo, če gremo takole skupaj na pot) in oddirkal proti cilju.
Pot gre sice malce navkreber, ampak zelo neopazno zato lahko kar močno pritisneš. Tokrat nisem zgrešil in se nisem peljal proti Trbižu, ampak levo do jezer. Pred prvim jezerom sledi nagradni klanec navzgor, pred drugim pa še drugi še bolj nagradni klanec navzgor, nato pa kratek spust do drugega jezera.
Pozdrav družini, nato pa marš nazaj po druga dva kolesarja. Ujel sem ju tik pred spustom do prvega nagradnega klanca. Skupaj smo nato premagali zadnje vzpone do jezera.
Nazaj grede se je pridružila še Tina, saj sem ji obljubil, da gre pot ves čas navzdol. Pa ni povsem tako. Najprej gre gor. Potem pa zelo dol. Pa malce gor in že smo bili pri meji v Ratečah. Do Jesenic oziroma do Hrušice pa gre pot res vseskozi navzdol in navdušeno smo prehitevali kolesarje in pozdravljali nasproti vozeče. Hehe.....
Prehitel nas je kolesar na specialki in v dresu slovenske olimpijske reprezentance. Pognal sem za njim in ga lovil in držal njegov tempo, potem pa sem raje upočasnil, da mu ne bi slučajno naredil kakšne slabe volje. Če verjameš.
V Mojstrani se je Luka poslovil, mi ostali trije pa gas naprej proti Jesenicam. Skozi mesto je šlo hitro, seveda pa smo morali na bencinski črpalki spiti kavo. Ženske...
Verjetno je bil moški del ekipe že izmučen, kajti Tina je pri Acroniju eksplodirala in jo je odneslo naprej kot Armstronga. Noro. Komaj sva jo ujela, ona pa nama nič. Zanimivo. Kmalu za Žirovnico nas je ujel dež zato smo počivali in se skrivali pod drevesi. Hitro je minilo in smo lahko nadaljevali.
No, takrat pa so se izkazale za izredno koristne moje strehe na kolesu. Tina in Cero sta bila ošpricana in mokra do kosti, jaz pa sem bil samo malce moker po nogah. Pa naj še kdo reče, da imam smešno opremljeno kolo.
Po mastni cesti se po klancu mimo Posavca nismo spustili na vso moč, nazaj gor pa smo šli seveda na vso moč. In prišli do vrha. Polni izkušenj in navdušenja smo skoraj neopazno prevozili še cesto mimo Bistrice in se hitro peljali mimo novih krožišč v Naklem. Hja, raje bi videl lepo novo cesto kot pa nališpana krožišča. Tisti spomeniki in neka hortikultura samo manjšajo preglednost, ljudje že tako ali tako ne znajo voziti skozi krožišča, čeprav je krožišče super ideja.
Doma smo kolesa hitro pospravili in sledila je nepozabna zabava na napihljivem gradu v Kranju, pod mostom obvoznice.
Pa je uspelo. Dva, nato trije in celo štirje kolesarji smo se skupinsko peljali del poti skupaj. Midva s Tino še pod vtisom Donave, Cero navdušen nad Belopeškimi jezeri, Luka pa nad čudovito naravo in krasno kolesarsko stezo. Odlično, gremo še kdaj, priporočam pa vsem.