"Ej, fantje kaj če bi šli mi s kolesom okoli Ljubljane?", je rekel sodelavec. Drugi je bil takoj zato, tretji pa tudi. Jaz, Gorenjec sem hitro seštel dva in tri. Sam verjetno ne bom šel okrog Ljubljane, saj se vsak dan vozim tja in nazaj. Najbolje je izkoristiti priložnost in gas. Prav, pa pojdimo. Aktiviral sem še Tino in Lauro, pa smo bili nared. Pa si pojdimo pogledat Pot spominov in tovarištva, na kratko PST.
Neverjetno, zjutraj ob devetih zbor pri koseškem bajerju. Vsi točni, vsi prisebni, le Tine je bil še malce zaspan. Čeprav je bila Tinetova Tina budna in spočita.... Poslovili smo se od Marka, Žaka, Miha in Tatjane in pričeli z vožnjo okrog Ljubljane v smeri urinega kazalca. To je bila kar konkretna odločitev, saj smo se o tem prejšnji dan vsaj deset minut odločali. No, razdalja je pa enaka, ja, razen za kakšne geodete mogoče ne.
Po prvih prevoženih metrih smo opravili dva servisa koles, Urijev števec smo 'umerili', Cerotovo zračnico pa napihnili. Tako poservisirani smo napadli Cerotovo Šiško in kar tako med bloki prišli do Celovške ceste, natanko pred Celovške dvore. Pot je bila do sem kar lepo označena s tablami in talnimi oznakami, nekakšnimi železnimi krogi. Mimo Celovških dvorov smo se nato peljali proti Litostroju. Tako, s kolesa je vse drugačno. Sploh nisem vedel, da tam prodajajo tudi burek in kebap, pa, da je točno tam Srednja frizerska šola, itd... Pot je počasi prehajala med kolesarsko in pa tisto pravo peščeno potjo. Po nekaj semaforjih hitro prideš do Verovškove ulice, ki pa nam je bila tako všeč, da smo jo kar prevozili do konca in skoraj nazaj. Ja, zgrešili smo, ni kaj.
Tudi Vodovodna ulica nam je bila všeč, še bolj pa ozka potka ob železniški progi, pa smo naredili en krog, nato pa naprej proti Dunajski cesti. Sploh še nikoli nisem opazil AMZS-jeve reklame, no danes pa smo se peljali prav mimo stavbe. Zanimivo. Malce naprej smo skoraj doživeli napad upokojencev, še danes ne vem kaj je tam bilo, ampak bilo jih je okrog sto. Mimo njih smo nadaljevali pot po lepem drevoredu, ki pa je po odpadlem listju že malce spominjal na jesenski drevored. Tudi šelestelo je tako. BS (kaj točno to pomeni?) smo pustili na levi in prišli do Stožic. Ni kaj, moram omeniti, da sicer del spomenika je narejenega, okrog pa manjka še precej precej objektov. Upam, da bo ime ostalo kakršno je.
Pot se lepo nadaljuje mimo lepih krožišč kar v Žale. Žale so zelo lepo urejene in kar malce mi je bilo nerodno, ker smo se s kolesom peljali skozi.
Nato pa smo prišli v slovenski New Jersey - Nove Jarše. Uri je tu kar zacvetel, videli smo njegovo osnovno šolo in njegov blok. Kar slišal sem: "Uroše nehi se kolesat pa prit gor!" Hehe... BTC je švignil mimo in kmalu smo prišli v Polje. Tu nas je po poti svojega mladeništva peljal Tine, zato smo verjetno malce skrenili s poti in malce krožili. Super. Peljali smo tudi pod 'harfo', to je tisti 'most', po katerem se pelješ, če greš po avtocesti na Dolenjsko.
Končno smo našli prave table in nadaljevali proti bližajočemu se podvigu - Golovcu. Pot je široka in lahko se ogreješ, zajameš sapo in gas. Po desetih metrih se klanec postavi pokonci in sestopiš. Kolesa smo potem kar porivali do vrha. Nekje na sredini sva z Lauro ubrala drugo, asfaltirano pot, kmalu pa ugotovila, da gre dol in sva obrnila in lepo pripešačila do 'vrha' Golovca. Pot je za pešačenje lepo speljana, v gozdu, v senci, z veliko informativnimi tablami in spomeniki. S kolesom pa je malce bolj naporno. Pa nič zato, premagali smo klanec in na vrhu naredili kratko pavzo.
Sledil je spust, po makadamu malce bolj previden in že smo bili blizu Rudnika. Ker je bila pavza brez piva, smo si tu privoščili enega.
Dobro spočiti in podprti smo kar odrveli skozi Murgle, nobenih palčkov nismo videli, pač pa smo srečali tri ponije. Zanimivo, kar tako so se pasli skoraj na poti. Lauro so še posebno zabavale vrbe, ki so se nagibale krepko na pot tako, da smo se kar sklanjali. Videli smo tudi kolesarja s kolesom brez prednjih vilic, to je kar malce strašljivo, vendar se je vseeno kar udobno peljal.
Kilometri so se nabrali in prišli smo na Dolgi most, kjer je sodeč po oznakah pravi začetek poti. Kmalu po tem 'začetku' pa smo prišli na najlepši del poti. Nenadoma nismo bili več v mestu, ampak sredi polja, ob gozdu, kot, da nismo v Ljubljani. Kako hitro se umakneš ven iz mesta. V tej idilični pokrajini smo našli še stopnice in nato v lahnem drncu prišli nazaj do Kosez.
Po treh urah in skoraj štiridesetih kilometrih smo se zopet ustavili v bližnji gostilni ob mrzlem pivu. Debata pa je bila na temo pravilnosti prikaza na števcih. Štirje števci, dva GPS-a in kar šest rezultatov. No, to bomo pa še raziskali, enkrat drugič, tretjič.....
PST je super speljana, srednje dobro označena in kar obiskana. Je pa res, da je bolj za pešačenje kot pa kolesarjenje.
Povezava do slik