Delovna avgustovska sobota (selili smo pralni stroj iz Primorske na Gorenjsko) je bila idealna za vožnjo do Kopra. Ker je bilo to že tretjič, je vse skupaj postalo že malce rutinsko. Posebnih priprav s kolesom ni bilo, tudi v nahrbtnik sem dal samo vodo in malce hrane in dve majici. Zjutraj zgodaj sem štartal, bilo je temno, pa še sončna očala sem imel tako, da nisem takoj opazil, da mi sploh ne deluje števec. Kot kaže je zadeva povsem odpovedala. V redu, potem pa grem kar na pamet. Ura na števcu je delovala in potem se povprečno hitrost nekako da izračunati, če gledaš na uro in na oznake ob cesti, ki kažejo razdaljo. Takega računanja poti sem se hitro naveličal in nadaljeval tako kot je pač šlo.
Neverjetno v Trbojah so izbrisali moje preko trideset let stare spomine in to tako, da so cesto od vasi do konca kranjske občine izkopali ven. Prepoved vožnje, stop, ni obvoza. Ja, seveda. Rinil sem s kolesom kar naprej, malce me je pretreslo in kmalu sem bil že v naslednji občini. No, tu pa ceste kot kaže še ne bodo popravljali. Vseeno pa, bravo končno bo tu nova cesta.
Mimo golfišča, Šmarne Gore in Tacna sem hitro prišel v Šentvid, tokrat na tem počivališču brez pavze. Oddrvel sem naprej skozi Koseze, mimo bajerja in po Tržaški do Viča. Tu se vedno odklopim, ker je cesta res v redu in kraji se hitro vrstijo. Drenov Grič, potem pa že kar Vrhnika in strašni klanec. Tokrat tudi tu brez pavze oddrvim po klancu navzgor. V jutranjih urah tu mimo pekarne tako diši, da še kolo kar zavija nekam v desno. Vseeno premagam vonjave in se peljem naprej, na zadnjem počivališču pred vrhom klanca pa sem vseeno sestopil in naredil dva počepa. Iz nahrbtnika sem pretočil vodo v bidon in nadaljeval pot.
Na klancu pred Logatcem, sem na nekem počivališču srečal kolesarja, ki je spal klopci, kolo pa je ležalo ob njem. Ko sem dobro pogledal kolo, sem ugotovil, da je bilo to tako, povsem navadno kolo in da je bil kolesar kot kaže še od včeraj. Hehe, kako preprosto je, če ga imaš preveč pod kapo in ti telo deluje na avtopilotu. Jaz avtomatike nisem imel, zato sem moral kar pošteno pritisniti, ko sem se peljal mimo Planinskega polja, v daljavi pa sem že slišal dirkače na serpentinah pred Postojno.
V Ljubljani je bilo srečanje vesparjev in tako sem vsekozi srečeval dva ali tri voznike vesp, v različnih opravah, ki so se iz Italije vozili na to srečanje. Hecno.
No, pa sem prišel do serpentin. Tu imam vedno pavzo, ker je tu ravno polovica poti. Na počivališču pa so bili tudi policaji, ki so 'spremljali' mimo vozeče motoriste. Motoristi so bili obveščeni, ker so se vozili tako počasi, da so v ovinkih skoraj padali. Policaji tako niso imeli nič dela.
Po serpentinah sledi super spust skozi Postojno in vožnja naprej proti Nanosu. Tu se bliža moja stotka, ki jo prevozim brez pavze in težav in po kratkem vzponu priletim v Senožeče. Nisem spremljal hitrosti, tudi ne ure, pač pa želodec. Nekako mi je rekel, da moram nekaj pojesti. Naredil sem malce daljšo nepričakovano pavzo. Pogovarjal sem se z dvema kolesarjema, ki sta šla v drugo smer. Rekla sta, da delata večdnevno pot po Sloveniji in danes ju čaka vožnja od Kopra do Ljubljane. Super. Mogoče bom tudi jaz nekega dne odpeljal v drugo smer?
Do Kozine sem se peljal res nekako na avtopilotu, saj sem razmišljal kako bi bilo, če bi se res peljal v drugo smer. Mimo Kozine pride na vrsto klanec navzdol, nato pa dvig nad avtocesto in pred menoj je že bila tabla, ki označuje Koprsko občino. Torej, Črni kal. Tokrat brez pavze oddrvim navzdol, števec tako ali tako ne deluje, torej ni ovir. Khm. No ja, saj hitreje tako ali tako ne gre, polagam ovinke in klanec je za mano, pred menoj pa Dekani. Tokrat ne smem zgrešiti in se kar vozim naprej, dokler ne vidim oznake, ki kaže, da je Parenzana na levi strani.
Sledi uživaška vožnja do Kopra, saj na avtocesti vidim, da vsi stojijo in da je kolona zelo dolga. Še dobro, da niso vsi na kolesih, drugače bi jaz stal v koloni.
Po obveznem počitku ob morju je sledilo odlično kosilo v sestrini režiji, nato pa za posladek selitev pralnega stroja iz četrtega nadstropja v avto, vožnja domov in nato selitev pralnega stroja v drugo stanovanje, zopet v nekam pod streho bloka, pa še selitev starega stroja dol.
Super 150 kilometrov in še nekaj višinskih metrov s pralnimi stroji. Odlična sobota in že tretjič priporočam to pot vsem kolesarskim navdušencem.
Tokrat brez slik