Ok, prav.
Pa smo šli in prišli.
No, ja tako enostavno pa že ni bilo. Počasi, po vrsti.
Doooooooolga zima je kriva, da smo se za četrti spust do morja dogovarjali skoraj cel mesec. Ekipa se je večala in manjšala, nekatere sopotnike je premagala šola, druge čas, seveda pa smo si enotni, da gremo skupaj naslednjič. Torej v peto bo šlo rado.
Proti večeru pred odhodom je deževalo. Nič kaj lepa napoved, ampak, ko si odločen gre. Ekipa se je odločila in zjutraj ob šestih je bil štart; prva dva sva šla na pot. Prvič letos, se mi zdi, je bilo ob šestih zjutraj kar 13 stopinj Celzija, običajno je bil bolj mraz. Topel zrak se je prijetno mešal z jutranjo meglo, na Kranjskem polju je bila megla tako gosta, da se gora v ozadju sploh ni videlo. Napovedoval se je lep dan, ne preveč vroč. Odlično.
V Kranju nikogar nikjer, kot vsako leto so tudi letos odkopali nov del Kranja. Če kdo potrebuje starodavne žličke, lončke in podobno kramo, jo imamo v Kranju več kot preveč. Pod zemljo. Skozi Planino do Kukulandije je šlo, potem pa se nama je pridružil še tretji in tako smo v skupini treh kolesarjev nadaljevali pot proti Trbojam.
Megla je bila tako gosta, da se Trbojskega jezera ni videlo čeprav se pelješ povsem blizu. Iz čelad nam je kapljalo, po očalih nam je teklo. Brez dežja smo bili mokri, kot cucki. V Trbojah nas je čakalo presenečenje, mislim, da so po tridesetih letih prenovili cesto iz vasi proti Mošam. Izredno lepa cesta, ki bi bila z označeno kolesarsko potjo še lepša. Malce naprej se je ob poti pojavil tudi znak z oznako kolesarske poti, tisto državno, za katero še iščemo seznam in zemljevide. Na odcepu proti Dragočajni nas je presenetil še en cestarski podvig. Klanec proti Smledniku so obnovili, tudi po tridesetih letih. Neverjetno. Pa ni nikjer volitev. Le kdo in kaj stoji za tem? Je možno, da so pač samo obnovili ceste? S tem se nismo obremenjevali in nadaljevali pot mimo plantaže jagod. Pred vhodom je bilo parkiranih nekje okrog dvajset avtomobilov. Donosno?
Od jagod skozi Smlednik pa lepo naprej proti Šmarni gori. Ja, tu moram povedati, da se nikoli ne peljemo čez Šmarno goro, ampak, jasno, mimo nje. Tako se pač reče. Torej, mimo golfišča in krožišča, čez Šmarno goro v Tacen. Prvi jutranji zagon je malce popustil in na Celovški cesti, smo počakali, na še vedno prijetnem počivališču na kolesarski poti. Bravo Ljubljana....
Še vedno v megli smo nadaljevali pot proti Kosezam, mimo bajerja in Živalskega vrta. Tista kolesarska pot skozi gozd je v rahli megli skoraj malce strašljiva. No, ne, zares. Na Tržaški cesti pa se je končno pokazalo sonce. Sopotnikoma je zadaj za mano uspel neverjetni manever, ob katerem je zadnji od obeh na nek način uspel zviti zadnje kolo. Khm, bolje to kot karambol. No, ker se ne znamo še povsem varno voziti v skupini, se tudi nismo odločili za Maraton Franja:).
Skozi Brezovico smo se zapeljali v soncu in tako so se kraji do Vrhnike hitro vrstili. Vsi smo preklinjali rodeo kolesarsko pot po pločnikih in hvalili del kolesarske poti pred Vrhniko, ki je ločen od glavne ceste. Pred Vrhniko je sledil posvet ali počakamo spodaj pod klancem ali na počivališču. Oba sta rekla, ja zgoraj ja. Zgoraj? Prav. Ja, na kolesu se malce slabše sliši. Nismo počakali spodaj, ampak na prvem večjem počivališču. Sonce je bilo že tako močno, da smo se kar posušili in nič preoblačili. Prvih petdeset kilometrov je tako minilo kot bi bi meglo odpihnil.
Vrhniški klanec je ob pravi družbi enostavno premagljiv, tako, da je bil hitro za nami. Sonce nas je pogrelo in skozi Napoleonov drevored - rodeo - smo se pripeljali do Logatca. Prenova ceste in rdeči semafor nas je razdelil v dve skupini. Pa smo se kmali ujeli. En domačin nas je vprašal, če smo kaj dogovorjeni, ko se takole vozimo. Možak je bil malce zbegan. Zadnje dni je videl nekaj kolesarjev in se mu je že vrtelo. Kaj je bilo šele naslednji dan, ko je šel mimo maraton.
Planinsko polje je vedno najlepši del poti, srečali smo tudi tekače, predvsem pa enormno veliko motoristov. Kmalu je sledila tretja pavza na sredini serpentin pred Postojno. Tu smo počivali in opazovali dirke in pa pravi trening motorista, ki je dirkal gor in dol po klancih. Ko je obupal, pa je iz bližnje hiše na cesto zapeljal pravi pravcati Cadillac. Vozil ga je možakar, ki je deloval povsem odsoten. Ja, svoj svet.
V Postojni smo si obnovili zaloge vode. Pomagali pa smo še enemu možakarju, ki je malo hčerko in tečno ženo peljal na kolesarjenje. Ker ni imel nastavka za pumpo, se je mučil in mučil, žena pa je mučila njega. Najraje bi jo kar na ventilček priklopil, pa naj piha. No, šlo je bolj enostavno, z nastavkom. Možak je bil vesel in neskončno hvaležen. "Lepo vreme ste si izbrali", je rekla njegova žena. Ja, res je bilo lepo vreme. Takrat.
Pot nas je vodila naprej proti Nanosu in nato do Razdrtega. Potem pa je sledil kratek spust do Senožeč in tretje pavze. Malce naprej smo se v manjši trgovinici okrepčali še s konkretnim sendvičem iz rezin kruha in pa štrudlom. Noro.....
Nad nami so se zbirali oblaki, ampak nič takega, resnega. Gremo dalje!
Tu pa se je v resnici dogodivščina šele začela. Najprej je naproti pripeljal avto brez vključenih brisalcev. Nato eden z vključenimi, potem pa se je ulilo.
"Pejt, levo u gmajno!", sem zavpil. Ja, res, tam doli so pa res gozdovi. Skrivali smo se pod neko lipo, mogoče je bila celo breza. Drevo je bilo komaj kaj večje od nas. Dobro je kazalo. Pod streho smo bili. Pet minut. Potem je začelo še močneje padati. Pa še močneje. Nato nam je po čeladah začela trkati toča. Kriza. Mraz. Kaj sedaj? Če kolneš ti nič ne pomaga. Če jamraš ti nič ne pomaga. Če si bil enkrat pri tabornikih ti nič ne pomaga. Preostala dva sta hotela naprej, jaz pa sem še malce vztrajal pod "streho". Ko mi je voda pritekla skozi čelado, očala, majico, v spodnje hlače in naprej v nogavice in čevlje je bilo dovolj. "Ajde, gremo dalje!"
Norija. V nalivu in toči smo nadaljevali pot, kot, da je to povsem normalno. Nova discpilina. Plavanje + kolesarjenje = plavarjenje. Noro. Videl nisem nič, po temnih sončnih očalih mi je teklo v potokih, iz čelade mi je tekla vodna zavesa, v čevljih sem imel bazene, oblačila v nahrbtniku so bila vedno težja, avtomobili so nas zalivali, tovornjaki prav tako, motoristi pa gas do konca. Itak. Petnajst kilometrov, slaba urica vožnje v klanec proti Kozini, je bila vrhunec dneva. Nepozabno. Naravni piling kože s točo.
V Kozini smo se ustavili na avtobusni postaji. Res sem se preoblekel. Povsem mokro majico sem dal dol in nase navlekel iz nahrbtnika drugo suho. Če verjameš. Za hip smo imeli celo idejo, da počakamo prevoz in gremo domov. Ideja je takoj padla vodo in tako smo nadaljevali pot. Počasi je nehala padati toča in tudi deževje se je spremenilo v rosenje. Opazil sem, da se mi nenavadno trese kolo. Res, da je bilo za moje novo kolo to prvo daljše potovanje, ampak tako tresenje pa ni bilo pričakovano. He, tresel sem se jaz, tako me je zeblo.
Prav na vrhu Črnega Kala je nehalo deževati. To pot nam je spust po klancu odvzel iz nog vse klance, vodo, točo in na poti proti Dekanom nas je sonce že prijetno grelo.
Po Parenzani smo se v soncu zapeljali do Kopra, vmes smo še preverili stanje elektronike in ugotovili, da smo telefone nekako rešili, ostalo pa je bilo mokro.
Na pomolu smo se po enajstih urah in pol prijetne sproščujoče vožnje zmagoslavno slikali.
Pred Žusterno smo imeli še slavnostno podelitev medalj (hvala Frenk) in priznanj, nato pa je sledila košta v
Povezava do slik
150 km, 7 ur in 17 minut, tri ure in pol pavze in sto hektolitrov vode.
Tina, Boštjan in Janez