Še v mrzlih zimskih dneh smo na koledarju označili dan odhoda, sobota, 17. maj. Vreme se nas je usmililo in k sreči je v soboto deževalo in pihalo tako, da smo imeli še nekaj dni na voljo za trening in priprave. No ja, jaz ne. V nedeljo sem nabral vso dobro voljo kar jo je bilo in na avto namestil nosilce za kolesa. To opravilo mi je vedno naporno. Ko jih dajem gor je težko, ko jih dajem dol pa spet, ker to skoraj pomeni, da se bliža zima. Kolo sem pogledal šele v ponedeljek zvečer, obrisal prah, natlačil še preostanek zraka v zračnice, poiskal čelado, čevlje, nahrbtnik, pumpo, zračnico in wc papir. Nekako naj bi po nekaterih smernicah sledil tehnologiji, zato sem se z veliko zaostanka za drugimi tokrat tudi jaz odpravil na pot z merilcem srčnega utripa. Leta? Previdnost? Kaj pa vem, je pa vseeno zanimivo, ko narediš analizo. Tistega piskanja med vožnjo še vedno ne upoštevam.
Torej, kot je že nekdo nekje napisal: Včasih sem šel ven, da sem se odklopil, sedaj se priklopim, da grem lahko ven. V ponedeljek zvečer sem si nastavil kolo in ker je bilo zjutraj še vedno tam, sem nase navlekel še uro, ki mi meri čas in kilometre ter srčni utrip, za kar sem potreboval še tisti pas in pa posebno aplikacijo, ki šteje koliko steklenic piva sem na poti porabil. Tehnika je lahko tudi zabavna.
Tokrat sem odrinil pozno, šele malce pred sedmo uro, torej kasneje kot grem v službo. Vedno znova uživam, ko se zjutraj s kolesom vozim mimo kolon vozil, v katerih sedijo živčni vozniki, ki se peljejo v službo. V takem trenutku si mislim, haha, no naslednji dan sem pa na istem. Do Kranja sem užival v jutranji vožnji po polju, skozi mesto je bilo kar zabavno, še posebej mimo srednjih šol, na križišču proti Delavskemu mostu pa sem počakal prvega soborca. Skupaj sva kar hitro napredovala skozi Hrastje, Prebačevo, mimo Trboj in jezera, vse do Smlednika oziroma Valburge. Jagod tokrat niso prodajali. Vožnja se je nadaljevala mimo dežele Telebajskov, nekateri uradno pravijo temu golf igrišče. Klanca nisva opazila tako, da sva bila nenadoma v Tacnu. Po cesti, ki pelje v strm klanec do križišča proti Šentvidu sem zaradi kolone kolesarjev ostal za blondinko, ki se je peljala v službo na kolesu, v stoje. Jaz se mučim, ona pa kar tako, spotoma, v službo, s torbico, v kavbojkah in salonarjih?!? Na prvem pravem semaforju čez Celovško sva čakala kot dva pozabljenca, nato pa nadaljevala pot proti Kosezam. Dve križišči pred odcepom za Koseze, oziroma še pred tem Dramlje, pa spet pred nama nenadoma ista blondinka?!? Kako? Serpentinšek bi rekel: Baba neki ve! Khm, kot kaže obstaja neka krajša pot, ali pa je kondicija res tako slaba. Malce potrto sva nadaljevala pot proti Kosezam in mimo bajerja nadaljevala proti živalskemu vrtu. Na kolesarski poti skozi gozd pa sem skoraj doživel šok. Od daleč je bilo videti, da se pred nama vozi ista blondinka. Pismo, če bi res bila, bi vrgel kolo v gozd in odšel domov. No, k sreči, ali pa tudi ne, ni bila. Tako sva dokaj neobremenjeno nadaljevala proti Viču. Na bencinski postaji sva morebiti doživela zasedo, kolega je nekako uspel ohraniti mirno kri in počakal pri kolesih in ruzakih. Naj kar sam pove. Prišla sva do dogovorjenega mesta, parkirišče Dolgi most. Nikjer nikogar. Itak. No ja, oba sva iz Gorenjske in ne poznava Ljubljane, tako, da sva kmalu ugotovila, da to ni pravo parkirišče. Tisto je sto metrov naprej. No, tam pa so bili. Trije specialci, nabiti z energijo in ultra dobro voljo, eden je bil skoraj privezan, drugače bi ga že odneslo.
Sledil je moški pozdrav, udarci pod pas in v ramo, predstavitve junakov, razdelitev imen in gas! Skozi Brezovico smo se nekako razvrstili, nato pa je sledilo prikazovanje oziroma razkazovanje moči. Kdo gre hitreje, kdo ima večji pulz, kdo je bolj fit. Na mojo veliko srečo, je bilo kar nekaj zaprtih delov ceste tako, da so nas vrli cestarji malce umirjali, drugače bi se razpočili že do Drenovega Griča. Na tem delu poti sem se, kot sem doma po analizi srčnega utripa :) ugotovil kasneje, nekako izpraznil, oziroma pretiraval in to se mi je kasneje dobro poznalo. Vseeno smo kar leteli, v skupini petih kolesarjev je enostavno voziti in do Vrhnike smo prišli tako hitro, da še slikati nisem uspel spotoma skoraj ničesar.
Na Vrhniki je sledila kratka pavza, ob tem pa smo skupino povečali še za dva specialca, oziroma specialca in specialko. Tokrat predstavitev ni bila tako divja, smo se skoraj preveč formalno pozdravili, ampak hec je pa bil. Super, za mano in kolega je bilo že tretjino poti, za ostalimi tremi petina, ta dva pa na začetku. Hehe. Pa takoj klanec. Pa brez ogrevanja.
Štart je bil kratek in takoj smo suvereno napadli vrhniški klanec, Cankar bi se ob pogledu na nas jokal, naši obrazi niso bili žalostni, ampak veseli, kot je lahko vesel dolgo ugasel kamin, ko mu končno naložiš suha polena (to sem si sposodil). V klanec smo šli brez vmesne pavze in kar naenkrat se je pred nami pokazal Logatec. Ja tista cesta je še vedno tam, lukenj je še več. V zadnjem letu še tistega križišča sredi vasi niso uspešno dokončali. Ahhhh. Ja, prva dva specialca sta zbežala, druga dva sta nas prehitela na Planinskem polju, mi trije pa smo jo počasi brzeli proti prvi pravi pavzi na serpentinah pred Postojno. Sledila je kratka malica in mazanje s kremo za sončenje. Grem stavit, da je bil motorist, ki se je neutrudno vozil gor in dol po serpentinah isti kot lansko leto. Le kaj mu je?
To počivališče ima za tiste iz Kranja in okolice posebno vlogo. Je točno na sredini poti do Kopra in če obrneš nazaj domov je enako daleč, kot, če greš naprej do morja. Ni se težko odločiti, kamor koli greš je enako. Torej, gremo dalje!
Še vedno brez težav smo premagali klanec in se skoraj v isti sapi že spuščali skozi Postojno. Na bencinski je bila pavza, nepričakovano dolga, pa nič za to. Vreme je bilo še vedno z nami, rahlo oblačno, z vetrom v glavo tako, da smo nadaljevali pot mimo podrtih dreves do Nanosa. Pogled na vetrnico pred Nanosom mi je všeč, koristi pa ne poznam, težko karkoli komentiram. Nanos je nasploh impozantna gora in se kar ne pusti odgnati. Še skozi Razdrto in Nanos se končno umakne. Tu sledi pa klanec, ki meni res ni všeč. Klanec pred spustom v Senožeče. Se kar vleče, ni strm, ampak nekako ga nikoli ne pričakujem. Pa vem, da je tam.
V Senožečah smo testirali dehidracijo. Meni je uspelo. Na klopci bred bencinsko nas je ogovoril kolesar specialec. Vprašal nas je, če smo iz Ljubljane. Ne ne, sem se seveda pohvalil, dva sva iz Kranja, eden pa iz Ljubljane. Iz Kranja seveda, od daleč. No, pa je odvrnil, da je on prišel iz Kranjske Gore. Eh, pa je šla samohvala po gobe:).
Po tem, ko je ta specialec odšel, smo tudi mi trije nadaljevali pot. Iz Senožeč se cesta malce dvigne, ampak do Divače to že pozabiš. Na tem delu poti smo se tokrat peljali levo skozi Kačiče in Rodik. Super cesta, manj prometa, nekako bolj v senci in super se izogneš enemu klancu navzgor in enemu navzdol. V Kozino prideš z leve. Tu bi lahko naredili pavzo, pa ni bilo potrebno. Smo kar nadaljevali proti najboljšemu delu. V popolni zamaknjenosti, ki je plod pričakovanja Velikega spusta, sem nekako spregledal še dva dviga do vrha Črnega Kala.
Ahhh, vse morebitne bolečine in podobne tegobe tu pozabiš. Cesta se spusti, prestav ti v trenutku zmanjka in sledi Spust. Odlično nikjer nikogar, seveda ker sem pa zadnji. Na razgledni ploščadi je sledilo hitro skupinsko slikanje in pogled proti Kopru, khm, ne no, proti Trstu. Opravili smo zadnji posvet in se spustili proti Kopru. Ja tu pa leti. Če poganjaš lahko leti še bolj. Tist desni dolgi ovinek, Parabolica, je sploh najboljši. Žal je tam sredi ničesar kar neko križišče in stop znak. Eh. Znova pritisnem in do vasi Dilce je kar letelo. Prehiteli smo motorista, no mopedista - ponyprasca. Do Dekanov je kar letelo. Kmalu smo bili že na Parenzani.
Tu je sledila lahka vožnja do Kopra in obvezna vožnja po labirintu krožišč do morja. Po kratkem slikanju in telefonijadi, smo ugotovili, da je prva ekipa že v Izoli izpod tuša, druga pa v Kopru na pivu. Kam torej? Na pivo.
Sledila je analiza poti, koga je kaj bolelo in kaj ne, ob pivo to vse hitro pozabiš. Cilj je bil dosežen in ostalo nam je le še, da določimo nov cilj, to je bila kar Izola. Sledila je seveda zabava ob pici, razbitih letečih pivih in načrtih kam gremo naslednjič.
Bravo banda, vsem šestim sotrpinom hvala, da ste me spremljali ob mojem petem spustu, bilo je d'best.
Povezava do slik
Aaaaaaaaaaaa, še tole, moja ura pravi, da sem skuril skoraj 36 piv. Yes!