Zadnje čase se nas drži kolesarska evforija (malce smo dali na stran pivsko) in tako je zelo po sredi padel predlog, da se udeležimo grosupeljskega maratona. Zakaj pa ne? Če že poznamo organizatorja, oziroma njegovega sina, pa pojdimo. Da je zadeva bolj zabavna je dolžin več tako, da je obstajal tudi družinski maraton.
V nedeljo zjutraj sem vstal tako kot za v službo. Tokrat lažje, ker je bil plan povsem drug. Hitro nekaj pojest, nato pa vsa štiri kolesa na streho! Dela ogromno, vendar sem se že navadil in kar gre. Točno ob dogovorjenem času, torej ob 7:08 smo se odpravili proti Grosuplju. Mah, ne vem kako se to napiše, v glavnem proti 'vratom'. Na avtocesti ni bilo nikogar, razen malce dežja.
Zbrali smo se na standardni lokaciji ekipa dreh družinskih kolesarjev in še ena treh specialcev. Poleg nas je bila pa vsaj še ena ekipa specialcev nekaj poznanih, nekaj ne. Kakorkoli, na štartu je bil lep tisočak kolesarjev in vsi smo bili pripravljeni in čakali na štart. Nisem imel nobene predstave kako se sploh v taki množici karkoli zgodi, kako se pelješ kako štartaš. V nekem trenutku je napovedovalec rekel, da se je maraton začel. Aja? Ok. Začel. Nič odštevanja? Poka s pištolo? Brez besedice zdaj? Mogoče pa vsega tega nisem slišal.
Najprej je šlo počasi, v blaznem zavetrju. Spusti so kar leteli. Potem pa se je kar kmalu začelo redčiti. Eni so bežali naprej, drugi ne. Okoli mene je bil cel spekter koles: gorska, treking, specialke, fitnesi, celo starega 'maratonca' sem videl. S kolegom sva lepo vozila v zavetrju, drugi pa je pobegnil. Po nekaj kilometrih sem začel taktizirati. Khm, kaj pa, če bi se vozil v skupini? Malce sva potegnila in lepo 'na šverc' nadaljevala. Prišli so prvi klanci, taki malce bolj strmi. Prehitel sem kolesarja pred mano. Pa še enega. Pa še eno skupino. Pa še dva. Pa tri. Noro, v klanec gor me je kar vleklo. Kolega sem izgubil, žal se opravičujem, drugega pred seboj pa ujel. In letel naprej. Noro, do prve okrepčevalnice je šlo kar samo in zelo hitro.
Počakal sem ostala dva in potem smo šli skupaj naprej. Ja, dokler me ni spet odneslo:). Med vožnjo sem užival tudi v prelepi pokrajini. Grosuplje, Čušperk, Hočevje sami lepi razgledi med klanci. Zelo lepo. Med Hočevjem in Temenico je kar močno deževalo in nas premočilo do kosti. Cesta se je na nekaterih delih spremenila v drsalnico, vendar so nas redarji ob poti ves čas opozarjali in usmerjali tako, da je šlo vse v redu naprej.
V neki vasi ob poti sem videl ogromno stajo s konji. Bili so res izredno lepi in dva sta se odločila in tekla z nami. Konja sta sicer tekla v lahnem drncu, jaz pa brcal v deževno mokro prešvicanem galopu. Zakon.
Kmalu se je pojavila nova okrepčevalnica, ogromno smeha, vode, sokov, pomaranč, banan, rozin. Neverjetno kako lačen postaneš ob takih naporih. Moj najboljši kilometer na poti sem vozil kar petinštirideset kilometrov na uro, verjetno je bilo malce klanca vmes.
Aha, med zadnjim in tem zapisom sem svojega trekaškega Scotta spremenil v specialno Cube-tino. Polovico teže manj, polovico gume manj in tako sem lahko res brzel. Trideset na uro gre kar samo.
Nekje ob vračanju nazaj proti Grosuplju je sledil v dežju res nevaren ovinkast spust. Upam, da je s kolesarji vse v redu, ampak na vsakem ovinku je bil eden ali kar dva ob cesti. Bilo je res nevarno, tam sem šel kar počasi.
V Višnji Gori smo imeli 'ketna defekt'. Ja, vse sorte se zgodi, pa smo le uredili. Sem se pa ob tem čudovito ohladil in takoj po nadaljevanju je sledil strupen klanec. No, tam sem pa res začutil noge, oziroma mišice. Peklo je kar močno, pa še nekje pod vrhom klanca na tleh piše GRIZI. Še ni bilo konec. Na vrhu sem se oddahnil in lepo nadaljeval, dež me je hladil, noge pa sem imel iz betona. Nekaj sto metrov je trajalo, nato pa so težave izpuhtele. Zanimivo.
Na koncu smo se lepo ujeli in vsi trije prišli v cilj.
Družinski maraton je bil za našo družinsko ekipo prelahek, spotoma so si ogledali tudi Boštanjski grad. Otroci so bili kar zadovoljni.
Sem že kar malce pozabil kako je na tekmah, ampak vidim, da se še da lepo sodelovati. Doživetje je bilo vrhunsko, organizacija tudi, dežja ogromno, no na koncu pa so prižgali sonce tako, da je bil zaključek tudi fantastičen. Verjetno se bom kaj takega še kdaj udeležil, osemdeset kilometrov je ravno prava razdalja.
Sledilo je kosilo pri Lucy, mmmm.....
Povezava do slik