Plan je bil prvotno drugačen. Mogoče bolj primeren za naslednje leto. Ali pa tudi ne. Kaj ko bi šel s kolesom na morje. Ne do morja, do Kopra, ampak na morje na dopust, kamorkoli že. Recimo na hrvaške otoke. Ampak, kaj, potem bom pa na dopustu vsak dan kolo gonil? To pa ne! Kaj, pa? Ga bom gledal na avtu, na strehi? Tudi ne! Iz planiranja in razmišljanja me je potegnil kolega, ki je predlagal salomonsko rešitev. Pojdiva na Krk, do Punata, kjer ima najin prijatelj prikolico. V petek se odpeljeva dol (?!? dol ?!?), popijemo kakšno šilce, v soboto pa naju prideta iskat najboljše polovice in gremo domov lepo z avtom. Ideja je bila v hipu potrjena in obisk na norveški vremenski strani se je za desetkrat povečal. Štirinajst dni sem preverjal ali bo dež, ali ne bo? Še v ponedeljek je bilo videti bolj žalostno, v četrtek pa se je napoved izredno popravila. Petek je bil torej potrjen in misli so se počasi preklopile na kolesarjenje.
Tokrat sem se odločil, da grem na pot brez nahbrtnika. Nič posebnega, je pa potrebno malce drugače pripraviti vse potrebno. Pri specialki je tlačilka manjša in se drži nosilca za bidon, zračnica in orodje je tudi miniaturno in vse to gre v majčkeno torbico pod sedežem. Namestil sem še en nosilec za bidon, torej imam sedaj lahko skoraj liter in pol tekočine na kolesu, kar pa že zadostuje. Bencinskih črpalk in trgovin je dovolj, da lahko napolniš zaloge. S seboj sem vzel eno torbico za okrog pasu, no tja noter pa sem spravil vse ostalo. Kreme, hrano, še eno majico, anorak, denar, telefon, še celo banana je šla noter. Zdaj vem zakaj so banane krive. Zato, da jih lahko v tako torbico nabašeš. Še zadnji pregled opreme in poti, potem pa spat.
Zbudil sem se okrog štirih zjutraj. Zunaj je deževalo. Pa kako? Neverjetno. Ob šestih je bilo videti, da še ni konec, vendar padalo pa ni več. Poklical sem kolega in preveril, če je vse nared. Potrdil je odhod in odpravil sem se od doma. V dolgih rokavih, malce je bilo hladno.
Kot vedno moram najprej premagati domači klanec, potem pa desno proti Kranju. Kako sem užival ob pogledu na ljudi, ki morajo v službo (no, še dobro, da jo imajo), jaz pa lahko povsem svobodno brzim naprej. Ker je bil petek, sem že takoj ob sedmih zjutraj srečal tekačice na jutranjem teku do Kranja. Zanimivo je kako so sedaj vse oštevilčene. Kjerkoli v Sloveniji lahko naletiš na kakšno oštevilčeno čečo, ki teče. No, vem zakaj so oštevilčene, morebitni bralec pa naj to kar sam ugotovi.
Skozi Kranj sem poletel, tokrat sem užival v razgledu proti Planini. Podrli so staro stavbo in nekaj časa bo ta pogled še na voljo, potem pa bodo že pozidali tisti del. Mimo Planine in Čirč sem se hitro znašel na Prebačevskem polju. Povsod že raste pšenica in koruza, na nebu pa so se zbirali kar temni oblaki. Nikakor se ozračje ni želelo ogreti. Iz Trboj ven proti Smledniku sem užival na novi cesti, tja do meje z ljubljansko jurisdikcijo (khm, je to sploh beseda) je prav lepo. Potem pa priletiš na razdrapano staro cesto do klanca proti Valburgi. Pa se spomnim, ko so naredili novo, še v tisti prejšnji državi.
Tako kot vsako jutri po avtocesti, sem tudi danes po lokalnih cestah odbrzel mimo Šmarne Gore in skozi Tacen v Šentvid. Sedaj poznam novo pot skozi Šentvid, tako, da se lahko izognem gneči in semaforjem. Naredim še dva tri ovinke in že sem v Kosezah pri Koseškem bajerju, kjer me že čaka kolesarski soborec.
Vreme se je še vedno držalo, zato sva se brez skrbi odpeljala proti Rožni dolini. Sledila je debata o tem kakšni klanci naju čakajo in po kateri poti bova šla. Prvi klanec naju je že presenetil ob živalskem vrtu in s komentarjem o strašnem klancu sva nasmejala tam čakajoče kolesarje.
No, Tržaško sva samo prečkala in se po Jurčkovi cesti odpeljala do trgovske meke na Rudniku. Ja res, že zjutraj ob devetih je bila skoraj gneča. Ne vem ali je tam toliko zaposlenih, ali pa toliko ljudi nekaj kupuje. Nadaljevala sva pot naprej po Dolenjki skozi Lavrico do Škofljice. Tam, kjer stoji spomenik Jožetu Privšku (Vozim kolo v daljave), sva zavila desno proti Kočevju. Pri Gumnišču se pa začne klanec, lepa cesta, celo tro-pasovna, ampak nagnjena. No mimo Pijave Gorice je še šlo (pozdravljen Edo!), naprej pa je postalo bolj resno. Ampak, drugače ne gre. Cesta se je dvigala in spuščala in kmalu sva bila na Turjaku. Rozamunde ni bilo doma, ne vem pravzaprav, kako je Prešeren prišel na idejo o Turjaški Rozamundi. Ne vem, če se je z biciklom vozil po teh klancih okoli Turjaka, ampak, če bi se bi verjetno še kaj bolj dramatičnega napisal. Ja, Ostrovrhar jo je popihal v Bosno k Lejli, midva pa naprej mimo Trubarjeve domačije proti Velikim Laščam in naprej proti Kočevju.
Tu se je klanec umiril in se obrnil nazaj dol. Do Ribnice je sledil spust mimo številnih krajev, peljala sva se tudi mimo ogromnih kuhalnic. Kakšne riti so morale biti včasih tam doli, da so potrebovali tako velike kuhalnice. Malce pred Kočevjem sva se ustavila pri gostilni kjer imajo pravi mali živalski vrt. Celo medveda imajo. Baje celo dva. Kletke so videti kar močne, medo pa je skoraj mrtev od vročine in utrujenosti ležal pred brlogom. Verjetno je imel naporno noč. Lakota je naredila svoje in tako sva v Kočevju uničila vsak po en sendvič in nekaj pijače. Dekletce za šankom sem vprašal koliko je še do meje in skoraj bi se od smeha prevrnila na tla. No, odgovor sem pa vseeno dobil. Ja, z avtom pol ure. Aha, ok. Verjetno matematika ni potrebna za delo za šankom, čeprav bi rekel ravno nasprotno. Ok, torej, če se avto vozi s hitrostjo sto kilometrov na uro imava še petdeset kilometrov. Če pa se vozi recimo trideset na uro, jih imava pa samo petnajst. Izbrala sva drugo možnost.
Skozi Kočevje sva kar odpeljala, povsod se je nekaj gradilo, večkrat sva prečkala reko Rinžo in nadaljevala pot proti Livoldu. Imena krajev in vasi so zame tu malce nenavadna, saj sva šla skozi Štalcerje, Moravo, Banjo Loke in Delača do Tišenpolja. Klanec je bil tu zelo dobrodošel in tu je letelo krepko čez štirideset na uro. V zadnjem trenutku sem opazil lep slap na desni in se ustavil. Na tabli je pisalo, da je Nežka na tem mestu vole napajala pri vodi in izginila. Čez nekaj časa je voda naplavila jarem ovit z njenimi lasmi. Žalostna usoda je dala Tišenpoljskim slapovom ime Slap Nežica. En obrat in že sva bila na meji. Na Kolpi, na mejnem prehodu Petrina. Opravila sva formalnosti in na drugi strani v Brodu na Kupi pristala na pavzi v gostilni.
Sledila je analiza poti do sem in debata o tem kaj naju čaka. Baje je tu naprej klanec na Delnice. Eh, tako hudo pa že ne more biti, sem si mislil.
Po pavzi sva nadaljevala pot. Ravna cesta skozi gozd, ob Kolpi, kakšen klanec neki. No, pa se je počasi le prikazal. Malce serpentin in vzpetina. Za tem pa še en klanček in na vrhu dodaten. Pa za ovinkom še en. Nato pa en dolg in takoj en kratek še bolj strm. Potem pa še dva in še eden. Malce ravnine in takoj zatem klanec. V slabih desetih kilometrih se je nabralo za petsto metrov višine. Odlično, na takih vzponih ti pa res vse misli padejo iz glave ven in razmišljaš le še o tem kdo bo prej odpovedal. Veriga, srce ali glava. Vse je v glavi, tako, da ta ne odpove, veriga je močna, srce pa je še bilo tako, da sem pribrcal do vrha tako, da sem še ujel in prehitel še nekaj slovenskih kolesarjev. Kolega pa si je vzel malce več časa, verjetno za ogled res lepe pokrajine.
Seveda pa to ni dovolj. Skozi Delnice je šlo malce navzdol, nato pa čez avtocesto na Golubinjak. Tu sva dodala še dobrih sto metrov višine, potem pa je sledil spust do jezera Bajer. Lahko, da se imenuje tudi Bajersko jezero. Izredno lepo jezero v občini Fužine, tako lepo, da sva naredila kar kratko pavzo, znova ob sendviču in celo jogurtu. Sredi vasi je bil parkiran Ferrari. Noro.
Po obilni malici je napočil čas za še dodaten dvig in tako sva se v prijetni vročini, nažrta kot vola znašla na devetsto enajstih metrih nadmorske višine. Ja, res se gre dol na morje. Če verjameš.
Končno se je pojavila tabla občine Bakar, kar pomeni, da je pred nama kar dolg spust. Vsak gor ima tudi svoj dol in tako sva se po strmi ovinkasti cesti peljala proti kraju Križišće. Mogoče bi bilo bolje, če bi napisal odvrla. Odvrla sva proti kraju Križišće. Ma ja, odbremzala no.
Razgled je bil pa fantastičen, videl sem Reko, pa Bakarac, Cres, otok Krk s svojim impozantnim mostom in seveda ogromno morja. Fantazija.
V Križišću zaviješ desno in potem po lepi razgledni cesti nad novo avtocesto pelješ proti mostu. Sledi nekaj krožišč in hitro se znajdeš na glavni cesti za otok Krk. Pa še dovoljeno je. Ker sem se vozil med avtomobili sem tudi jaz odprl plin do konca in s petdesetimi kilometri na uro pridrvel do kolone za most. Potem pa lepo desno in nonšalatno kot pešec mimo zapornic in naprej. Tudi most je narejen v klanec, na otoku Svetega Marka sem se malce razgledal, kolega pa je na otoku Krku opravil hiter kolesarski servis.
Pred nama je bilo še zadnjih štirideset kilometrov. Cesta preko otoka se dviga in spušča, mislim, da so sledili morskim valom, prometa pa je bilo tudi kar ogromno. No, tu nekje sem opazil, da so hrvaški vozniki zelo prijazni, skoraj vsak te namreč z nežnim hupanjem opozori, da je za teboj in da te bo prehitel. Res pozorno, poleg ropotanja motorjev, slišiš še huparsko melodijo. Na desno proti trajektu za Cres nisva šla, ampak sva se peljala naprej do še ene trgovine in kratke pavze. Za tem pa sva po nekaj kilometrih odkrila fantastično kolesarsko stezo, tik ob glavni cesti. Pa še navzdol je šlo. Odlično, čestitam občini Krk za tako fantastično potezo.
Pred mestom Krk sva zavila levo proti Punatu in sledil je spust dolg kar šest kilometrov. Na desni v morju so bili že wakeboard-arji, midva pa sva čakala le na tablo Punat.
Yes! Tabla je res stala tam, sledilo je skupinsko slikanje, dva bicikla in dva osla oziroma konja. No, ja uspelo je. Tam pri tabli mi je kazalo dvesto štiri kilometre in skoraj trinajst ur vožnje z vsemi postanki in pavzami od doma.
No, kot vedno cilj ni na koncu, ampak malce naprej. Peljala sva se še skozi marino in skozi kamp do kolega, ki je tam dopustoval v prikolici.
Kratka statistika:
- razdalja: 206.75 km
- maksimalna hitrost: 62.6 km/h, povprečje pa: 22.2 km/h
- čas kolesarjenja: 9 ur in 18 minut
- število porabljenih kalorij: 30 piv
- dvig: 2015 metrov
- spust: 2417 metrov
Sledila je dolga zabava v noč in še naslednji dan.
Nikoli nisem razmišljal o tem, da bom prišel do Punata s kolesom in to celo od doma. Razdalja je bila zame rekordna, čeprav samo za nekaj metrov daljša kot tista pot do Krškega in nazaj. Utrujen nisem bil, od sonca zažgan tudi ne, sit tudi ne, žejen pa. Slovenski del poti je bil dokaj razgiban, nekaj vzponov, malce več spustov. Hrvaški del poti pa je bil bolj hribovit, Delnice in Fužine so kar visoko, res pa je, da se potem spustiš vse do morja. Nahrbtnika nisem pogrešal, trgovin in vsega je polno ob poti. Kolegu hvala za družbo in upam, da greva še kdaj.
Povezava do slik