Ne, ne bom začel s tisto: "Spominjam se, stekla si stran, brez slovesa.....". No pa sem že.
Bližal se je vikend in s tem skoraj največji slovenski kolesarski praznik. Ampak, nas ni premamilo, še ne. Sto petdeset kilometrov v gužvi naokrog nazaj do Ljubljane, ali pa kam drugam. Več idej se je motalo med nogami, lažje in težje, nato je padla odločitev. Odzval sem se povabilu in se v mislih prepričal, da ni problema. Gremo v Krško! Kolega je bil povsem resen. In še nazaj! Z vlakom? Ne, s kolesom.
Vabilo je bilo res zabavno. Vabljeni na popotovanje ob strugi Save do prelepega mesta Krško. Priporočeno je bilo, da s seboj vzamemo fotoaparate in podobne pripomočke. Štart iz Fužin (iz Ljubljane), predviden kratek počitek, potem pa vmesni cilj v Krškem, kjer bi si ogledali dvoglave jagode in štiriperesne krape. Po samooskrbi s kosilom, sledi obratna pot nazaj. Na koncu pa debata in analiza ob pivu. Slišalo se je dobro, pa še brez participacije, zakaj pa ne?
V nedeljo zjutraj kakor, da bi šel v službo, sem vstal in v mislih predelal kaj bi vzel s seboj. Tokrat sem šel na pot brez nahrbtnika, kar je precej lažje. Ob poti je precej možnosti, da si lahko kupiš hrano in pijačo tako, da vode z Gorenjske nisem vozil naokrog. Bicikel na streho, jutranji zajtrk in kot vsak dan med tednom gas v Ljubljano. Ahhhh. No ja, je pa vsaj prazna cesta.
Nekje za neko bencinsko črpalko na Zaloški sem parkiral avto in se pripravil za na pot. Potem pa sem odšel čez cesto poiskat soborca. Nikjer nikogar. Kličem, nič. Še enkrat, nič. Fino, mogoče pa ne gremo in grem lahko domov. Poskusim še enkrat in dobim zvezo. Prideva takoj! Ok. Fanta pridrvita okrog ovinka. Zanimivo, pred odhodom sta na enem kolesu zamenjala še plašč. Tako na hitro. Preizkusili smo še mojo malo tlačilko in kot kaže zadeva resnično deluje in lahko natlačiš zrak v zračnico. Ali je bilo res osem barov ali pa sedem pa ne vemo. Delovalo pa je. Sedaj pa gremo!
Iz Fužin smo se lepo počasi odpeljali proti Polju, oziroma mimo Psihiatrične klinike. Khm, ja, mimo. Skozi Zalog kar leti in kmalu prideš do ceste, ki ves čas pelje ob železniški progi do Laz pri Dolskem in nato do prvega ovinka v Jevnici. Tam stoji lesen most čez Savo, ki pa je po moji oceni v bolj slabem stanju in moraš biti kar previden. Po severnem bregu smo tako nadaljevali pot skozi Ribče, mimo Kresnic vse do Litije. Cesta je sicer prometna, pokrajina pa lepa ves čas ob Savi, ogromno je tudi obdelanih polj in urejenih hiš. Na nekem plakatu ob cesti je bilo celo napisano, da lokalna čeča praznuje osemnajst let. Larisa čestitamo tudi mi! Upamo, da si za darilo dobila kolo:).
V Litiji smo prečkali Savo in zavili levo naprej proti Zasavju. Litija se hitro zaključi, nato pa sledi kar nekaj kilometrov dolga vožnja, lahko bi se reklo, da kar po soteski. Na nasprotnem bregu Save se vije železniška proga in tudi nekaj postaj smo videli, na naši strani mimo Spodnjega Loga in kraja Renke pa smo počasi prišli do Zagorja ob Savi. Pravzaprav smo prišli do Šklendrovca, čez Savo v Zagorje pa se nismo odpeljali. Dobro, da smo se tako odpeljali s kolesom, da sem končno videl kako si sledijo ti kraji. Torej najprej Zagorje ob Savi, za naslednjim ovinkom pa je že križišče za Trbovlje. V tem križišču se lepo vidi kaj naredi pohlep iz lepe pokrajine. To ni Lafarž, ampak La Farsa. Groza, svinjarija, ki pa v teh krajih ni edina. Že v naslednjem ovinku se predstavi dimnik do neba. Tristo šestedest metrov visok dimnik je bil potreben, da se je onesnaženost iz doline bolj enakomerno porazdelila po vsej okolici. Ko takole pišem tale svoj blog niti ne pomislim na to, da nekje v Zasavju zame delajo elektriko in posledično uničujejo okolje. No, v bistvu ga sam. Prav je, da se takih stvari zavedamo in taka kolesarska tura lahko pripomore k temu, da vsaj ta dan z avtom ne zasvinjam okolice in ne preživim celega dneva pred raznimi škatlami, ki porabljajo elektriko. Aja, pa na dimniku je napis: Čista energija. Pesek v oči in dim v glavo.
Dva ovinka naprej, ko se dimnika ne vidi več, smo naredili prvo pavzo. Dolili smo si vodo, nekaj celo odlili in nadaljevali pot naprej proti Podkraju. Tam smo šli čez most in prišli v Hrastnik. Pot se je precej zožila in ob železnici smo se peljali naprej proti Zidanemu Mostu. Prišli v Občino Laško, prijalo bi kaj podobno zvenečega, še bolj pa je prijal klanec do Zidanega Mosta. Tu je res lep kamniti most, spodaj pa sotočje Savinje in Save. Od izvira v Logarski dolini se po stotih kilometrih Savinja tu izlije v Savo. Bilo je tudi osvežilno hladno.
Nismo šli proti Celju, ampak kar naprej proti Radečam. No, tu pa so imeli ribiški praznik in v tem duhu lahko napišem, da je ob reki bivakiralo in lovilo ribe prek milijon ribičev. Vsi so imeli prekratke roke, da bi pokazali kako velike ribe so ujeli. Hehe, no mi smo kar bežali naprej. Mimo Šmarčne do Sevnice se pelješ po lepi razgledni trasi, na nasprotni strani Save se vije železnica in lepe postaje. Tu mi je prišla na misel Donava in tisti kraji tam, ker je zelo podobno. Arhitekura je malce podobna, tudi reka je široka, cesta pa lepo položna. Uživaško.
V Sevnici seveda izstopa Grad Sevnica, ki je res na lepem kraju, s svojim vinogradom in lepo okolico. Zelo impozantno. Na Savi smo opazili kar nekaj hidroelektraren, ki so vse lepo urejene in vključene v okolje.
Vročine še ni bilo, bili smo še dokaj sveži in tako brez pavze nadaljevali mimo Blance. Tu pa se na levi strani pokaže še en grad. V Brestanici stoji Grad Rajhenburg. Tudi ta je lep, mogoče malce manj kot tisti v Sevnici, pa vseeno izstopa. Včasih so si zgradili gradove res na lepih lokacijah.
Za tem gradom sledi rahel spust in ovinek v desno in nenadoma si v Krškem. Tabla se je kar nenadoma pojavila in res smo po stotih kilometrih prišli do Krškega. Hitro smo našli trgovino in si nakupili malce okrepčila in vse potrebno za odlično kosilo. Po stari navadi cilj ni na cilju, ampak smo se peljali še nekaj kilometrov naprej, do hiše, kjer pa je bil res zamišljen cilj. Sledilo je pivo, kratka analiza in kuhanje kosila. Makaroni so bili odlični, uživali smo ob kosilu in poslušali po kakšnih nizkih cenah prodajajo stanovanja na lokalnem radiju.
Super, spočiti, pospravili smo posodo, hvala za vožnjo in adijo.
Ja seveda. Pol pa pride tisti svizec.
Gremo nazaj.
Ok, za spodbudo smo se ustavili pri sosedu, spili enega takratkega, za moč in pogum, rekli eno gospodarsko politično, ignorirali referendum in se odpeljali naprej nazaj proti Ljubljani.
Prva ura vožnje do Radeč je bila mučna. Preko trideset stopinj, poln želodec in malce vetra v prsa. Malce smo garali, bolje bi bilo, če bi po kosilu odležali kakšne pol ure. Vemo za naslednjič. No tiste pol ure smo potem odležali kar na bencinski črpalki.
Po kar dolgem nepričakovanem počitku, smo nadaljevali z naslednjo enourno etapo. Vročina ni popuščala, moč pa malce je. Končno smo prišli do tistega dela poti, kjer se pelješ bolj v senci, mimo Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Potem pa se pot do Litije kar vleče in postanek v Litiji smo težko pričakovali. Tu smo ugotovili, da res velja: "Če si lačen, si ful drugačen."
Po okrepčilu in dovoljenih poživilih, pa smo kot pošasti na krilih leteli naprej. Skozi Zgornji Log in mimo vasi Konj smo prišli do krožišča, ki nas je vrnilo na pot proti Jevnici. Brzina je bila res prevelika tako, da se nismo uspeli ustaviti in si ogledati kako dve ženski mladinski, ali pa celo članski ekipi igrata nogomet. Mudilo se nam je v Ljubljano. Tudi Zalog se kar ni prikazal, vendar smo vedeli, da bo počasi konec. Na števcih se je prikazal napis 200. Dvesto kilometrov v enem dnevu, z nekaj pavzami. Še dobro, da ni bilo klancev. Kmalu zatem so se pokazale Fužine, avto je bil še tam in zaključek popotovanja je bil tu.
Sledilo je pivo pri Jurmanu, analiza poti in malce planov za naprej. Vožnje smo imeli za sedem ur in pol, naredili smo dobrih dvesto šest kilometrov in malce tudi počivali. Zame znova zabaven podatek je bil, da sem porabil sedemindvajset piv, kar je deset manj kot zadnjič do Kopra. Torej sem se kljub hitrejši vožnji in daljši razdalji manj utrudil.
Fanta hvala za družbo in gremo dalje!
Slike s poti