Torej, zgodaj spomladi, če ne kar pozno pozimi smo v zaključeni družbi prijateljev in sodelavcev okušali, vsaj za moje pojme, vrhunsko slovensko pivo, ki pa se žal proizvaja v Avstriji. Po nekaj kozarcih se je počasi izbistrila vrhunska ideja. Kaj pa, če bi šli kar s kolesom v pivovarno na pivo? Počasi, kot pivo, je ideja vrela in vrela in bolj, ko se je bližalo poletje bolj je vrelo. Prvi datum obiska je bil že nastavljen v juniju, ko naj bi se pripravljala prva obletnica delovanja pivovarne. K sreči, predvsem za našo kondicijo, je bilo praznovanje obletnice prestavljeno na september in tako smo pridobili kar nekaj mesecev za pripravo na podvig. Skupina kandidatov se je tudi večala, na koncu je bilo v skupini šest kolesarjev in en avtomobilist. To je dobro, podpora in pomoč na cesti sta vedno dobrodošli.
V zadnjem tednu pred odhodom smo vsi nestrpno čakali kaj bo pokazala vremenska napoved. Nekateri bi se oddahnili, če bi bil dež, drugi, če bi sijalo sonce. Še zadnja dva dneva pred odhodom ni bilo jasno ali gremo ali ne. Pregledovali smo vsak svojo najljubšo stran z vremenskimi podatki in čakali. V petek je, kot bi rekel Cezar, padla kocka. Jutri zjutraj gremo. Dva iz Kranja, ostali štirje iz Ljubljane, dobimo se v Žalcu in gremo potem skozi Celje in Ptuj, nato pa pridemo v Gornjo Radgono, gremo čez Muro v Radgono, spijemo pivo in zaključimo. No, tako nekako bi zapisal za šolski spis, drugače pa takole.
Dan pred odhodom sva s kolegom preverila pritisk v zračnicah in ugotovila, da je malce preslab. Kompresor je z veliko težavo pritisnil tistih osem barov in malce čez, zato je bil seveda potreben preizkus ročne tlačilke. Kaj se zgodi, če ta konstrukcijsko povsem zgrešen ventilček obremeniš z ročno tlačilko? Pametnejši odneha, torej se strga, ali kar odtrga. Kolega je to preizkusil in močna roka je bila seveda premočna. Ventilček se je vdal. Sledil je torej kratek praktični prikaz menjave zračnice na prednjem kolesu cestnega kolesa - specialke. V bistvu je dokaj preprosto. Snameš plašč, zamenjaš zračnico, natakneš plašč in natlačiš zrak. Seveda te je v drugo spet strah, kaj se bo zgodilo. Boš znova odtrgal ventilček ali ne. No, v drugo je uspelo tako, da je bilo kolo pripravljeno za pot.
Jaz sem še razmišljal koliko nahrbtnikov in torbic naj vzamem s seboj. No, na koncu nisem vzel nič posebnega le majčkeno torbico za telefon, fotoaparat in nekaj denarja. Nekaj čokoladk in magnezija sem dal kar v žepe.
Zjutraj sem vstal ob isti uri kot za službo. Fino, telo je navajeno takega tempa in tako se mi ni zdelo nič posebnega ob šestih sedeti v kuhinji za mizo. Med razmišljanjem o poti in prežvekovanjem zajtrka sem pogledal skozi okno. Znan slovenski komentator bi rekel: "Dež. Dež! Uuuu, dež...", jaz pa sem sem takoj preveril vremensko napoved. Kazalo je, da bo suho. Preveril sem ekipo v Ljubljani in glavni je rekel, da kje pa, pri nas je sonce, gremo! Prav. Med tem, ko sem se oblekel je res nehalo deževati in točno ob sedmih sem štartal od doma. Tokrat sem ignoriral semafor, ker ni bilo nikjer nikogar in nadaljeval proti Kranju. Mimo visoke koruze sem se vozil proti oblačnemu obzorju, proti vzhodni Sloveniji. V Kranju sem se tokrat odločil drugače in se peljal po drugi cesti, tokrat mimo vodovodnega stolpa. Prevozil sem tri semaforje in eden je bil celo zelen, ostala dva sem gladko ignoriral. Upam, da za nazaj ne dobiš kazni, ampak, če ni nikjer nikogar je pa res malce hecno stati pri črti.
Na Primskovem sem pobral kolega, bil je v popolni bojni pripravljenosti, žena in otroci so naju prišli pozdraviti. Sonce je posijalo, pokazala se je celo senca in takrat sva si oddahnila. Super, vreme bo lepo, samo, da se sonce dvigne. Odpeljala sva se skozi Britof in Milje, do Visokega. V Sloveniji bodo letos žrebanja za lokalne šerife in aktualni šerifi so se odločili prekopati vse ceste, kar jih je. To pomeni, da moraš v vsakem križišču spremljati znake za obvoze in jih celo upoštevati. Nekaj dni nazaj sem namreč menil, da za kolo pa že bo dovolj prostora. Pa ni bilo in sem se nekje kar nekaj kilometrov vozil po gradbišču. V obe smeri. Ja, ja, glej znake! Tokrat je to pomenilo, da v Visokem zaviješ desno malce prej in se nato pelješ nazaj skoraj v Šenčur in nato nazaj gor proti Češnjevku in Cerkljam. No ja, tukaj se še nisem vozil in je kar prav, da spoznam malce več poti.
Padec
Med vožnjo sva debatirala o poti, kako daleč je še, kam sploh greva, kako kaže s kondicijo. Počutje je bilo fantastično, v zraku je bilo malce preveč vlage, temperatura pa je bila ravno prava. Hitro sva šla skozi Cerklje in Pšenično Polico do Komende. V Komendi so seveda tudi vse prekopali zato sva naredila obvoz, pred nama pa se je peljala stara gospa s še starejšim avtom. Tako počasi, da sem skoraj s kolesa stopil. No, ko se je končno le odpeljala po svoje, sva želela normalno nadaljevati. Ravno sem pripravljal fotoaparat, ko je kolega pred menoj nenadoma spodneslo. Brez opozorila je na desnem ovinku naletel na blato na cesti in že je zaropotalo. Komaj sem ga obvil, obrnil in stopil s kolesa. Videl sem, da sploh ni dojel kaj se je zgodilo. Brez brzine, brez klanca, blato in desni ovinek je bilo dovolj. Pridelal si je dve odrgnini, ki pa sta ga kasneje ob stalnem deževju in potenju kar močno pekli. Kaj sedaj? Greva naprej? Domov? Nič, kar te ne ubije te umije (krepi), greva dalje.
V rahlem transu in skrajni previdnosti na vedno bolj mokri cesti sva nadaljevala proti Kamniku. Po teh stranskih poteh sva se lepo izognila glavni cesti in prišla do vasi Križ. Peljala sva se kar skozi center Kamnika, kjer se je že lepo videlo kaj naju čaka v Tuhinjski dolini. Sonce ne. Tu se cesta ves čas bolj ali manj opazno vzpenja, na nekaterih ovinkih je kar lep klanec, ko misliš, da je ravno pa je v resnici ves čas navkreber.
Jutranji kaskader
V Tuhinjski dolini je precej vasi, ki si sledijo skoraj tako kot ovinki. Večje vasi so Nevlje, Soteska, Podhruška, Srednja vas, Loke, Potok, Šmartno, Stebljevk, Laze, odcep za Tuhinj in še bi lahko naštevali. Cesta je kar dobra, paziti moraš le na vse kar mrgoli in leze ob cesti. Tokrat se je še posebej izkazal jutranji kaskader, ki se je na gorskem kolesu peljal po desni strani ob cesti, po mleko. Nenadoma je brez vsakršnega signala, mahanja z roko ali pogleda ostro zavil in pravokotno prečkal cesto. Če bi jaz sedel za volanom, bi ga sploščil v hladilnik avtomobila. K sreči sem ga opazoval in ocenil, da se zna zgoditi, da bo zavil kar tako nenadoma. V zadnjem hipu sem zavpil tako, da sem zapeljal pred njim, kolega pa za njim. Glede na vse kletvice, ki sva jih natresla imam občutek, da je poba prišel čez cesto s polnimi hlačami. Ali pa naju sploh ni opazil.....
Dež
Počasi se je sonce začelo skrivati in prve resne kaplje so se že približale. Nič resnega, cesta je bila že tako ali tako mokra, tako, da sva nadaljevala. Do naslednjega ovinka, ko je že bolj deževalo. In do naslednjega, kjer je še bolj deževalo. No, in potem se je ulilo. Dež je padal vse bolj in bolj zato sva v Zgornjem Tuhinju pri neki gostilni pod napuščem počakala. Poklical sem drugo ekipo, da se dogovorimo kako in kaj naprej. Naredila sva že sedeminštirideset kilometrov in če greva nazaj jih bova skoraj sto kar niti ni tako malo. Fantje, ki so štartali iz Ljubljane so imeli drugačne želje. Ob vsem soncu, ki so ga imeli v Ljubljani, so si želeli še malce uživati in so tako prevedrili v Trojanah. Tam so čakali več kot uro. Odločeni so bili, da gremo naprej in zato sva tudi midva nadaljevala pot. Čez nekaj metrov sva prišla do zadnje bencinske črpalke pred klancem, ki gre mimo Črnega vrha v Tuhinju. Prav veliko vode nisem dolil, čakal sem na klanec.
Pravzaprav ni tale Tuhinjski klanec nič posebnega, osemsto metrov zdržiš in že si na vrhu, na šeststo šestdesetih metrih. V lepem sončnem vremenu bi tukaj naredil pavzo, se oblekel in odrvel navzdol. V takem močno deževnem pa tega veselja ni bilo. Brez pavze sva se predvidno in zavirajoče odpeljala navzdol. Do Špitaliča in Motnika je bila vožnja podobna testiranju 'aquaplaninga' na kolesu. Z veliko previdnostjo sva vseeno nekaj hitrosti odnesla s seboj.
Nora mama
Ja, res je, deževalo je kot iz škafa. Še dobro, da ni bilo vroče. Oba sva bila kar zadovoljna, dež naju ni pretirano motil, pa sem rekel, da slabše ne bo. No, pa je bilo. Še bolj se je ulilo. Vodo sem imel nenadoma v čevljih, to je pa nekaj, kar je pa res izredno zoprno. Malce pred Vranskim v križišču s cesto iz Trojan pa sva doživela nov adrenalinski dogodek. Počakala sva na svojem voznem pasu in čakala, da bo voznica, ki je prihajala iz desne, lepo zavila levo proti Motniku. Nekako ji ni uspelo, pravzaprav ni pokazala nobenega posebnega interesa, da bi šla po svojem voznem pasu, ampak se je peljala pač kar direktno v naju. Mislim, da ni videla ničesar, ne dva kolesarja, ne napačen vozni pas, ne križišča, ničesar. Noro.
No tudi ta, četrti dogodek naju ni ustavil in Celje se je nezadržno bližalo. Pred tem sva šla mimo Vranskega, prečkala avtocesto in nadljevala proti Šempetru v Savinjski dolini. Tuhinjsko pa sva pustila zadaj. Še vedno je prijetno deževalo in tudi naprej proti Celju ni bilo videti nič bolje. Skoraj točno ob deseti uri sva pripeljala v Žalec. Kot smo bili dogovorjeni. Druge ekipe seveda še ni bilo, srečali pa smo se edino s pomočjo na cesti. Kolega, ki nas je spremljal z avtom je prišel v Žalec na kontrolo oziroma štetje, če smo vsi prisotni. Njegova boljša polovica je na kolegu opravila kratko predstavitev sproščanja ramenske mišice. Khm, preživel je že kar nekaj dogodkov na poti, ampak tole je bilo videti kar boleče. Malce naju je že treslo od mraza in zato sva se odločila, da greva kar naprej in da ne bova čakala ostalih. Fantom se še enkrat opravičujem, ampak zeblo naju je preveč.
Napera je, napere ni, je pa Avstralec
Od Žalca do Celja je kar letelo in v Celju sva zaradi še vedno premalo znanega terena morala zapeljati na levo stran, na kolesarsko stezo. Tisto tam ni kolesarska steza, niti ni steza pač pa urbani asfaltirani makedam. Katastrofa. Žal tudi material ni zdržal in kolegu je na sprednjem kolesu služnost odpovedala napera. Ja, v redu no. Špica. Pa še ploščata. Malce sva bila izgubljena, kaj sedaj, domov? Po vsem doživetem? Brez skrbi, čudežno ali pa mogoče namenoma je na koncu te 'kolesarske' steze kolesarska trgovina s servisom. Fantje že vedo. Boks, boks, boks! Kolo je bilo v trenutku na stojalu, jaz pa sem malce brkljal naokoli. V trgovino se je v tem trenutku na kolesu pripeljal možakar. Opremljen dvakrat bolj kot jaz na Donavi, z veliko avstralsko zastavo in nič kaj manjšo slovensko. Povedal mi je, da je s pomočjo organizacije Warm Showers prišel iz Avstralije, preko Indije in Afrike v Evropo in sedaj v Slovenijo. Cycling Sandy je njegovo ime in da sem vabljen, ko bom kaj v Avstraliji oziroma Tasmaniji, da naj kar pridem, da tudi on nudi prenočišče kolesarjem. Ni problema, ta vikend še ne, naslednjega pa pridem. Ah.... Med tem je serviser popravil kolo in vsa premražena sva nadaljevala pot. Druga ekipa naju še ni ujela, zato sva kar odšla.
Iz Celja hitro pobegneš mimo Bukovžlaka in Proseniškega. Ceste so tu kar lepe, tudi kolesarska pot je kar velikokrat na voljo. V dežju oziroma nalivih je bilo na njih veliko peska, zato sva se vozila bolj po glavni cesti. V lepem vremenu sem se tu že peljal in vem, da je zelo lepo. Veliko jezerc in podobno. To pot je bilo vse skupaj nekakšno jezero in zato sem komaj čakal na hribe. Še posebno na enega. Ponikva. Tokrat vlaka ni bilo in sva se lahko zagnala v šestnajst odstotni klanec. Ni dolg, je pa kratek. Na vrhu sem se oddahnil, lažje je bilo kot sem mislil. Seveda je sledil spust, potem pa še enkrat isto. A se voziva v krogu? Znova železniška proga, znova klanec. Aha, tokrat Dobovc. Potem pa se klanci še nekajkrat ponovijo, vendar brez proge.
Še vedno je deževalo tako, da so tudi Mlače kar odbrzele mimo, za Lušečko vasjo pa sva znova prečkala progo, tokrat so bile zapornice špuščene in pavza je bila obvezna. Nadaljevala sva še skozi Čadramsko vas in v Poljčanah opravila prvo malico na bencinski črpalki. Prvič sem videl kako lahko nekdo poje nekakšen šoferski sendvič in še malega zraven. Približno pol metra in še dva decimetra sendviča. Dež, veter, mraz in kolesarjenje te zgleda res zlakotnijo. Topla kava iz avtomata je bila pa vrhunska poživitev in tako okrepčana sva brez, da bi počakala drugi del ekipe, nadaljevala pot proti Ptujski gori.
Najprej sva se skoraj odpeljala proti Slovenski Bistrici nato pa obrnila in le našla pot skozi Novake in Makole. Tu se trasa rahlo spušča, edini malce opaznejši klanec je vzpon na Ptujsko Goro. Nisva šla prav do cerkve, ampak sva v krožišču obrnila in končno vsaj malce uživala v spustu na Dravsko polje do Lovrenca. Potem pa je sledila skoraj povsem ravna cesta do Ptuja. Na desni lahko opazuješ in seveda vohaš farmo kjer vzgajajo hrenovke in salame.
Na Ptuju je bilo vreme spet malce bolj kislo, vendar pavze na mostu čez Dravo to ni vzelo. Stopetdeset kilometrov od doma mi je pravzaprav vseeno, če med pavzo malce rosi. Tudi tu v teh krajih bodo lokalna žrebanja, kar pomeni, da so vsi gradbeni stroji na cesti in da povsod nekaj delajo. Ptuj ima na neki steni tablo kjer piše, da je to najbolj urejeno mesto. Khm, bilo. Sedaj bi temu kaosu težko rekel urejenost in če slediš oznakam za kolesarsko pot si kmalu pred zidom. V te kraje bom še prišel in preveril situacijo takrat, ko bodo ta lokalna žrebanja mimo in gradnje končane.
43km in mularija
Sreča je bila na naši strani tudi na odcepu, kjer stoji tabla desno 43km G. Radgona. Mulci so testirali avto s skoraj vsemi olimpijskimi krogi na maski in kar tako zavili desno. Tudi jaz sem zavil desno, če bi šel naravnost, bi pa ta opis še malce počakal na objavo. Ni bilo tako hudo, zato sva mirno nadaljevala pot po dokaj ravninski trasi skozi Podvince do Trnovske vasi. Večji kraj na tej pot je Lenart v Slovenskih goricah, ki pa je deloval kot mrtvo mesto. Sobota, štiri popoldan pa nikjer nikogar.
Za Lenartom sledi Benedikt, kjer je krajši vzpon. Vse skupaj mi je pobralo vso zalogo in na prvi bencinski sem obvezno počakal in si privoščil sendvič. Pojedel sem ga kar med vožnjo in potem je letelo kar samo od sebe. Zadnjih deset kilometrov sem prevozil kot, da bi ravnokar začel. Gornja Radgona se je kar prehitro pokazala in v trenutku sem bil sredi kraja. V zadnjem hipu sem opazil, znak za Avstrijo desno in pa kolega, ki je z avtom v križišču počakal, da ne bi zgrešil. Na bližnjem parkirišču sem zaključil pot.
Kmalu se mi je pridružil še kolega, ki si je nehote želel še pogledati Radence, pa je pravočasno obrnil. Preoblečena v suhe majice in hlače sva nadaljevala čez mejo proti pivovarni. Na drugi strani Mure sem preveril še kje je drugi del ekipe in izkazalo se je, da so že čisto blizu. No. Končno.
Skupaj......ja, skupaj, smo nato odpeljali zadnja dva kilometra do pivovarne, kjer smo sicer pričakovali malce aplavza in šampanjec, dobili pa samo precej začudenih pogledov.
Kakorkoli, dvesto kilometrov je bilo za menoj, deževalo je skoraj ves čas, sonca pa tudi sedaj še nisem videl. Ob vrhunskem pivu in obisku šefa pivovarne smo predebatirali vtise s poti, ugotovili, da je dež tudi vreme in da moramo tak podvig še kdaj ponoviti.
Ja, ne ni konec......
Potem smo odšli nazaj do Fride, pa večerjat, pa peš nazaj na pivo in potem peš domov. Torej smo prepešačili še deset kilometrov. Naslednji dan pa smo se po obilnem zajtrku nekateri odpravili še s kolesom do Šentilja, z vlakom do Ljubljane in potem še s kolesom domov. Tako se je nabralo še petinsedemdeset kilometrov.
Najprej sva se skoraj odpeljala proti Slovenski Bistrici nato pa obrnila in le našla pot skozi Novake in Makole. Tu se trasa rahlo spušča, edini malce opaznejši klanec je vzpon na Ptujsko Goro. Nisva šla prav do cerkve, ampak sva v krožišču obrnila in končno vsaj malce uživala v spustu na Dravsko polje do Lovrenca. Potem pa je sledila skoraj povsem ravna cesta do Ptuja. Na desni lahko opazuješ in seveda vohaš farmo kjer vzgajajo hrenovke in salame.
Na Ptuju je bilo vreme spet malce bolj kislo, vendar pavze na mostu čez Dravo to ni vzelo. Stopetdeset kilometrov od doma mi je pravzaprav vseeno, če med pavzo malce rosi. Tudi tu v teh krajih bodo lokalna žrebanja, kar pomeni, da so vsi gradbeni stroji na cesti in da povsod nekaj delajo. Ptuj ima na neki steni tablo kjer piše, da je to najbolj urejeno mesto. Khm, bilo. Sedaj bi temu kaosu težko rekel urejenost in če slediš oznakam za kolesarsko pot si kmalu pred zidom. V te kraje bom še prišel in preveril situacijo takrat, ko bodo ta lokalna žrebanja mimo in gradnje končane.
43km in mularija
Sreča je bila na naši strani tudi na odcepu, kjer stoji tabla desno 43km G. Radgona. Mulci so testirali avto s skoraj vsemi olimpijskimi krogi na maski in kar tako zavili desno. Tudi jaz sem zavil desno, če bi šel naravnost, bi pa ta opis še malce počakal na objavo. Ni bilo tako hudo, zato sva mirno nadaljevala pot po dokaj ravninski trasi skozi Podvince do Trnovske vasi. Večji kraj na tej pot je Lenart v Slovenskih goricah, ki pa je deloval kot mrtvo mesto. Sobota, štiri popoldan pa nikjer nikogar.
Za Lenartom sledi Benedikt, kjer je krajši vzpon. Vse skupaj mi je pobralo vso zalogo in na prvi bencinski sem obvezno počakal in si privoščil sendvič. Pojedel sem ga kar med vožnjo in potem je letelo kar samo od sebe. Zadnjih deset kilometrov sem prevozil kot, da bi ravnokar začel. Gornja Radgona se je kar prehitro pokazala in v trenutku sem bil sredi kraja. V zadnjem hipu sem opazil, znak za Avstrijo desno in pa kolega, ki je z avtom v križišču počakal, da ne bi zgrešil. Na bližnjem parkirišču sem zaključil pot.
Kmalu se mi je pridružil še kolega, ki si je nehote želel še pogledati Radence, pa je pravočasno obrnil. Preoblečena v suhe majice in hlače sva nadaljevala čez mejo proti pivovarni. Na drugi strani Mure sem preveril še kje je drugi del ekipe in izkazalo se je, da so že čisto blizu. No. Končno.
Skupaj......ja, skupaj, smo nato odpeljali zadnja dva kilometra do pivovarne, kjer smo sicer pričakovali malce aplavza in šampanjec, dobili pa samo precej začudenih pogledov.
Kakorkoli, dvesto kilometrov je bilo za menoj, deževalo je skoraj ves čas, sonca pa tudi sedaj še nisem videl. Ob vrhunskem pivu in obisku šefa pivovarne smo predebatirali vtise s poti, ugotovili, da je dež tudi vreme in da moramo tak podvig še kdaj ponoviti.
Ja, ne ni konec......
Potem smo odšli nazaj do Fride, pa večerjat, pa peš nazaj na pivo in potem peš domov. Torej smo prepešačili še deset kilometrov. Naslednji dan pa smo se po obilnem zajtrku nekateri odpravili še s kolesom do Šentilja, z vlakom do Ljubljane in potem še s kolesom domov. Tako se je nabralo še petinsedemdeset kilometrov.