Nekako se še nismo ustavili, pa čeprav je že oktober. Kolesarska druščina je bila hitro zbrana in navdušena in pripravljena na to, da konec oktobra opravimo še en podvig. Tokrat ne po Sloveniji, ampak bolj po Istri. Odločili smo se, da naredimo en lep Istrski krog, malce daljši kot tisti moj v marcu. Od Izole do Rovinja in nazaj. Super. Zadnji teden pred odhodom smo budno spremljali vremensko napoved. Tokrat ni bil problem dež, pravzaprav je bilo napovedano jasno vreme brez oblačka. Ampak tako enostavno pa seveda ni bilo, problematičen je bil tokrat veter. Kakšna burja in njej podobni vetrovi meni kot Gorenjcu niso preveč všeč. Pravzaprav niti ne vem kateri veter je dober in kateri ne, meni na kolesu vedno piha v glavo. Torej ni severnik ali zahodnik, ampak vglavnik, ali pa po definiciji po kateri se imenujejo vetrovi, bi vetru na kolesu rekel sprednik, ker piha od spredaj.
Noro idejo, da bi šli z Gorenjske na Primorsko in potem naprej do Rovinja in nazaj smo malce prestavili v ozadje in se zadovoljili s tem, da gremo lepo z avti do Izole in tam prespimo, naslednji dan kolesarimo do Rovinja in nazaj, potem pa zvečer pros(t)lavimo in še enkrat prespimo in se odpravimo domov. Nekako tako je bilo, smo pa skoraj pros(t)lavili že prvi večer in ne drugi. Dugi otok in podobne pijače res koristno prispevajo k dehidraciji, še posebno kakšna pica s pršutom pozno zvečer sploh pripomore, da sem ponoči spil skoraj dva litra vode.
Zjutraj je bila skoraj vojaška vaja. Za mrtvake. Hehe, skoraj se nam ni preveč dalo odpraviti. Zunaj je bila še tema, jasno nebo, jaz pa naj bi nase navlekel nekakšne podložene pajkice in podobno. No ja, ostali trije so bili kar zagnani, težko bi se izognil. Zelo organizirano brez nepotrebne nervoze smo bili v slabi uri pripravljeni odhod. Najprej smo opravili štartno slikanje, potem pa gas.
Prve minutke so bile hladne, iz Izole smo najprej poiskali Parenzano, potem pa sem čakal na prvi tunel. V tunelu je seveda bolj toplo. In res je bilo, pa še to, edine kaplje so padale v tunelu. Odlično. Po Parenzani se je odlično peljati, če greš z družino ali z majhnimi otroci lepo počasi. S specialkami pa je kar malce problematično, ovinki so preoglati, table premajhne. Kako je tu vozil vlakec res ne vem. Pred Strunjanom zaviješ levo in kmalu prideš do naslednjega tunela, ki te pripelje v Portorož. Po tisti slavni cesti smo se peljali skoraj kot fatamorgana. Ne vem, če je kdo res verjel, da se kar štirje peljejo v še kar mrazu s kolesi, zjutraj, v nekakšni koloni, skoraj hitro, proti nekemu cilju. Mi smo. Skozi Lucijo je kar letelo in tista razgledna pešpot do Sečovelj in mimo številnih ladjic je bila idealna za ogrevanje.
Mimo letališča do meje smo vozili preko trideset na uro. Na meji so nas hitro spustili naprej in pred vzponom na Plovanijo smo imeli krajši posvet o hitrosti na vzponu. Da ne bo kdo pregorel že takoj na začetku. Klanec poznam, ker sem ga že letos marca prevozil in pravzaprav ni nič posebnega, če te zebe, te ogreje, če ne, te pregreje. Na vrhu klanca moraš paziti, da ne zaviješ desno na avtocesto, ampak greš naprej do bencinske črpalke. Tam je sledila kratka pavza in zalivanje bližnjega grmovja.
Tu smo pričeli s krogom. Zavili smo desno in se peljali skozi vas Marija na Krasu. Cesta gre gor in dol zato se lahko pelješ nekje med petinštirideset in petindvajset na uro. Na poti smo naleteli na krožišče v delu in pavza je bila kar priročna. Nadaljevali smo proti Umagu in kar poleteli mimo kraja Đuba, ki na zemljevidu od daleč zgleda kot Dubaj. Ime, ne kraj. Cesta je tu povsem ravna in kraji se kar vrstijo, Križine, Lovrečiča, ogromen kamp Park Umag in že si v Karigadorju, kjer se končno približaš morju. Do te točke kaj dosti morja od blizu nismo videli, tu pa lahko vanj skoraj zapelješ.
V Dajli smo zavili levo in sledil je kratek šprint do trgovine, tiste velike na desni strani. Tam je sledila druga pavza, pojedel sem pa sendvič, ki je bil namenjen mojemu zajtrku. Ampak zjutraj res nisem imel pretiranega apetita, tu je bil pa odličen.
Ta del poti imam v mislih že nekaj let. Vem, da bo sledil spust do Antenala potem pa vožnja po nasipu. Na eni strani je sladka Mirna, na drugi strani slana Jadranka. Zaliv reke Mirne. Seveda pa ima vsak tak užitek še tisto drugo stran. Če greš dol, greš tudi gor in temu sledi dvig na Tar. Ta klanec poznam še iz otroštva, tukaj se peljem vsako leto in pričakoval sem kar naporen vzpon. Pa sploh ni bil. Do odcepa za Lanterno se prav lepo pripelješ. No, potem pa znova sledi povsem ravna cesta in celo spust do odcepa za Červar in naprej proti Poreču.
V zadnjih letih so tu naredili ogromno krožišč in obvoznih cest in prav dobro se je bilo peljati mimo Poreča, mimo vseh tistih semaforjev in gneče, čeprav na zemljevidu pa to deluje malce tako 'okol rit v varžet.' Na velikem novem krožišču smo skoraj zavili nazaj v Poreč, ampak smo hitro uredili kompase in nadaljevali mimo Zelene Lagune in Bijele Uvale proti Vrsarju. Pred Vrsarjem je seveda še Funtana in kmalu zatem še Orsera. Ne vem, meni je to ime lepše kot Vrsar, ki deluje kot Srfar.
Vrsar je bil po našem planu označen kot točka, kjer bi se ob morebitnih težavah lahko obrnili. Klanec, ki pelje iz kraja ven je napovedal kakšna pot nas sedaj čaka. Tu nas je premagala narava in prav je, da tu še niso naredili mostu čez Limski kanal. Kolikor se spomnim so včasih temu pravili tudi Fjord. Norvežani pa v jok. Skozi kraje Flengi, Gradina in Kloštar sem peljal bolj avtomatsko, ker je tu kar opazno pihalo in nekajkrat me je malce prestavilo. Mogoče tudi zato, ker je prav na vsakem ovinku smerokaz za vinsko pot.
Pot okoli Limskega kanala je zelo zabavna. Že vnaprej veš, da bo klanec tudi gor, ampak se vseeno veseliš tega, ki gre dol. Letelo je kot strela, avtomobilisti me niso prehitevali, odlično. Na neki razgledni točki sem ustavil in slikal kanal in na hitro spregovoril nekaj besed s popotnikom na zelo otovorjenem kolesu iz Francije. Ali pa mogoče iz Kanade. Neka francoščina je vrela iz njega. Pride poba še kasneje na vrsto. Na spodnji točki je sledil zbor, nato pa smo družno napadli klanec in se zapodili proti vrhu. Po treh kilometrih smo dosegli prastaro bencinsko črpalko in glavni del je bil opravljen. Ja, seveda....
Od tu do Rovinja je dobrih deset kilometrov spusta. Zelo lepa ravna nova cesta je kar klicala po brzini. Nekje na sredi je neki ata tipa: "Matr je dober, poglej tokle star pa še vedno vozi," nenadoma zavil levo in skoraj smo ga preskočili. Ja, verjetno je tudi sam nekje globoko v svoji podzavesti čutil izredno negativno energijo, ki smo mu jo oddali. Na lep način povedano. Pred Rovinjem urejajo cesto ,zato smo ga napadli z juga in skozi manjše predmestje pripeljali direktno na promenado. Noro, po petih urah vključno s pavzami in stotih kilometrih smo si čestitali. Bravo banda, tole je bilo odlično.
Rovinj je lepo mesto in tudi v poznem oktobru je bilo mesto zelo obiskano, temperatura pa skoraj poletna. Malce smo izbirali in našli prijetno gostilnico, kjer nas je natakar kar povabil, da naj pristavimo kolesa in se usedemo. To je turizem in odnos. Kljub čudni kolesarski opravi smo bili vabljeni. Kosilo v obliki zelo dobrih špagetov in njokov je v popolni tišini kar padlo v želodce. Poraba hrane in tekočine je na takih podvigih kar velika in počasi se dobesedno nažreš tudi energijskih čokoladk in podobnih umetnij.
Na kratko smo uživali na soncu, počasi pa smo se morali odpraviti. Sledilo je še obvezno slikanje in tu je priskočil na pomoč tisti otovorjeni kolesar, ki sem ga srečal. Pa ravno jedel je. Bon appétit kolega mi gremo nazaj.
Če smo uživali ob spustu v Rovinj smo sedaj uživali ob vzponu iz Rovinja. Res je dolg ni pa pretirano strm in z nekim zmernim tempom sem pribrcal do vrha. Počakal sem ostale, potem pa smo se spustili nazaj dol do Fjorda. Samo še nazaj pridemo in smo rešeni. Žal pa se tukaj malce zakomplicira. Odločili smo se, da se ne peljemo nazaj po isti poti, ampak kar bolj po notranjosti Istre nazaj do meje. To pomeni vzpon na Frnjoliće (170m), Baderno (216m), dooooolg vzpon (320m) pred Vižinado (263m) in potem spust nazaj dol do Mirne (0m). Potem pa znova nazaj gor mimo Grožnjana (168m) in super dvig (235m) do Buj (200m). Skoraj štirideset kilometrov vzponov, spusti pa samo po neki požagani cesti, po kateri se sploh ne uspeš hitro peljati. Torej ni nagradnih spustov, so samo vzponi. Naslednjič gremo v drugo smer.
V Bujah smo bili končno prepričani, da se bomo vrnili v Slovenijo pred nočjo, oziroma pred šesto uro zvečer. Sledil je namreč spust skozi Kaldanijo do Plovanije, kjer sem v krožišču od veselja naredil en krog in se potem spustil proti meji. Sonce je bilo že zelo nizko in med spustom me je že zelo zeblo. V prste na rokah me je tako zeblo, da sem jih kar odmislil. Na meji se je segrelo in točno po planu smo prišli v Slovenijo. No, malce prej. Sledilo je slikanje in nato kar hitra vožnja do solin. Kljub temu, da smo naredili že stosedemdeset kilometrov smo kar drveli proti Portorožu. Vzponov še ni bilo konec saj je Parenzana zelo razgibana, ampak dejstvo, da smo bili že skoraj doma je opravilo svoje. Jaz zaradi mojih izredno temnih sončnih očal nisem videl nič in sem se vozil za svetlečimi se kolesi, nekako je šlo. V Izolo na cilj smo prišli po osmih urah vožnje. Za pavze, zalivanje grmov in kosilo smo porabili pa dobri dve uri in pol.
Sledilo je seveda čestitanje, podelitev simboličnih priznanj in potrjevanje, da ni nihče utrujen in da nikogar ne zebe in da je bilo čisto enostavno in preprosto. Podatki povedo svoje: 180km, 1900m dviga, pokurjenih 4200 kalorij oziroma 28 piv, moj povprečen utrip pa manj od 140.
Družba hvala za spremstvo in vztrajnost in nočno smrčanje, plani za naslednjo dirko so pa že v pripravi.....